0
0

Dolgo sva takole objeta stala pri miru, na sredi ceste. Avti niso bili nobena težava, v tem predelu ulice jih tako ali tako ni veliko vozilo. Ne. Nekaj drugega je bil problem. Ali bolj natančno, NEKDO.

“Luke?” sem vprašala in se odmaknila od Nicka. Nick se je obrnil in se prestopil. Videlo se mu je, da se počuti neprijetno. Luke se je nasmehnil in rjave oči so se mu zaiskrile. Ta lesk v očeh mi je bil tako všeč pri njemu, ko sem bila še zaljubljena vanj.

Luke je naredila nekaj korakov proti meni in mi dejal: “Razredničarka je znorela, ko te ni bilo k ravnateljici. Kar izginila si. In Wright prav tako. Nisi niti pomislila, da nas skrbi zate?”
Ob njegovem jeznem tonu v glasu mi je šlo na smeh. Nimam pojma, ampak, nekako se mi je vse zazdelo tisti trenutek smešno kot še nikoli.
Luke se je obrnil, si nekaj zamrmral sam zase in odšel v drugo smer, še preden sem ga lahko vprašala, kaj pa on počne tukaj.

“Torej.” je rekel Nick.
“Ja…” sem dejala jaz in ga pogledala v nebeškomodre oči.
“Sva okej? Sva prijatelja?” me je negotovo in previdno vprašal, jaz pa sem prikimala. “Zmenjeno.”

_____________________

“Layla…” sem zaklicala po stopnišču navzgor, v njeno sobo.
“Tu sem, Honey!!” se je zaslišalo iz kopalnice in ven se je kmalu prikazala Laylina glava.

“Kaj si me potrebovala?” je vprašala. Ogledala sem si jo. Oči je imela rdeče od joka, in vedela sem, zakaj. Layla ne bi nikoli hotela priznat, da se v kopalnici vsak drugi večer v tednu joka in tiho kliče mami nazaj na svet.

“Emm… Ja. Problem imam: ples za valentinovo,” sem rekla prvo stvar ki mi je padla na pamet. Za valentinovo mi je bilo prav malo mar, ampak nujno sem rabila izgovor, da sem lahko več časa preživela z Laylo. Že tako ali tako se nisva kaj dosti videvali.

Layla se je poznavalsko nasmehnila. “Nick Wright?” me je pomenljivo vprašala, se naslonila na steno in na prsih prekrižala roke.
Zavila sem z očmi in se žalostno nasmehnila. “On gre že z drugo. S Katie gre,” sem se trudila biti brezbrižna, pa mi očitno ni najbolj uspevalo, ker je Layla začela s svojimi plani.
“Ne skrbi, Sophie. Bova že še našli koga. Lahko ti zrihtam kakšnega seksi fanta iz naše srednje šole… Poznam jih dovolj. In Nick sploh ni lep. Zaslužiš si boljšega, mlada dama.”
Dramatično je zavila z očmi in zamahnila s svojo roko. Nasmehnila sem se.

“Kdaj pa je ples?” je z zanimanjem vprašala. Trači so jo vedno zanimali. Na plesu nikoli ni nihče smel manjkati, ker takrat se je vedno zgodilo največ novega in je bilo potem snovi za opravljanje in obrekovanje še za celo leto.

“Jutri. Ples je že jutri, Layla,” sem rekla in ona me je debelo pogledala. Nisem se zlagala, da smo si na jasnem. Jutri je ples, ampak Layla je tako ali tako od mamine smrti naprej že čisto izgubila občutek za čas.

0
0

Super zgodba! Komaj čakam na nov del! Kulsko!

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*