1
0

Pogreb. Njena zgodba se začne nekje kamor je sama nikoli nebi postavila. Po vseh ‘groznih’ stvareh v njenem življenju je Ari končno iskusila pravo grozoto. Na sivem nebu so skozi gosti meglo kakor majhna rezilca švigale kaplice dežja. Še bolj pa je lilo iz njenih oči. Solze so padale na potko posuto z belimi kamnčki ob marmornem kamnu na katerem je bilo vklesano ime. Ari bi dala vse, da bi to bilo drugo ime, tudi njeno ime.

Na hrbtu je začutila nekogaršnjo roko. Vseeno ji je. Vseeno ji je katera temna postava z njo sožaluje ta trenutek. Nikomur ni bilo mar. Vsaj do zdaj. Nikomur ni bilo mar, vsi so živeli svoja breskrbna življenja in čez dva dni bodo nadaljevali svojo rutino brez kančka slabe vesti. Ne zaslužijo si biti tukaj, nimajo pravice trpeti tako kot trpi ona. Za trenutek svet okoli nje izgine, spet se vrne mamina postva in bolj kot se ji ta bliža, bolj se od nje oddaljujeo besede namenjene njej. Zakaj ne govori? Zakaj tišina? Ozre se in bela meglica sanj za njo izgine, namesto nje pa vidi sliko praznega pokopališča. Kapljice dežja režejo v gosto meglo nad belo potko ob kateri stoji marmorni kamen na njem pa ime. ‘Ariana Violet Parker’.

Ari vrže s spostelje. Še ena nočna mora. Pogreb, mama, nagrobnik z njenim imenom, vse isto. Spet ni kričala, dobri znaki? Zvali se na bok in globoko diha. Ura je najbrž okoli šeste, naj se še trudi zaspati? Nima smilsla, ponavljajoče sanje so jo že dvakrat to noč vrle iz spnaja, zadnje kar hoče je zdaj podoživljati tiste grozne trnutke pogreba, sploh pa njeno mentalno zdravje ni tisto s čimer se je pripravljena pripravljena ukvarjati, čaka jo vpis na srednjo šolo nima časa za razmišljanje o tem kar je že izgubljeno mar ne? Vsekakor jo bo preteklost vedno čakala, prihodnost pa mora poiskati zdaj, čim prej se mora postaviti na svoje noge in začeti na novo.

Ne spominja se očeta. Z mamo o njem nista nikoli govorili. Ve le njegovo ime in to, da je ‘neodgovoren kreten’, kakor ga je mama večkrat poimenovala. V času, ko ga je najbolj potrebovala jo je pobrisal in za sabo pustil prazen bančni račun ter dolgove, kupe dolgov, za katere mama sploh ni vedela, tako kakor on najbrž ne ve za njeno smrt, skrbništvo je bilo dodeljeno Arianinim starim staršem. Ne ve, če si ga želi sploh kdaj videti, v to so jo prepeičali mamini histerični ispadi ob spomladanskem čiščneju, ko sta vedno našli kakšno njegovo ‘zapuščino’. Ari jih je nekaj let še zbirala v svoji omari, vendar se je vse odločila zažgati, ko je izvedela, da je mamo zapustil še nosečo. Vse njegove stvari je vrgla v ognjišče in z mamo sta skupaj prejokali večer. Res lepi spomini na njeno družino.

0
0

Super!

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*