0
0

Lighting je fantastična zgodba o nenavadnem dekletu, ki se ji pred očmi odpira novi, boljši svet s katerim odganja svoje negativne misli in skrbi, ki grenijo njeno težko življenje v staromodni kulturi sveta v katerem pebiva. Upam, da vam bo všeč :).
————————————————
“Dan,” tiho rečem, v upanju, da bo moj najboljši prijatelj (Dan) končno odprl okno v
katerega že skoraj 5 minut mečem kamenčke. Počakam 3 sekunde. Še vedno nič. Počasi postajam nervozna. Iz tal poberem še en
kamenček in ga z vso močjo zalučam proti Dnovem
oknu. Spet čakam. Izgleda, da danes ne bom imela sreče. Še zadnjič se obrnem proti stari kamniti hiški porasli z mahom in bršljanom, tokrat opazim, neko svetlobo. Skrijem se v grmičevje ob potki, ki vodi skozi gozdiček do
moje hiše. Zaslišim škripanje težkih lesenih in delno kovinskih vrat, ki se počasi odpirajo. Najbrž je Danova babica, ki je šla prevrit kaj ali kdo povzroča takšen hrup. Še bolj se potuhnem v visoko travo in grmičevje ob potki, da me nebi videla. Istočasno se počasi in
škripajoče začne odpirato okno Danove spalnice. Z žvižganjem oponašam zvok skovika, (tako si z Danom namreč z Danom pošiljava znake) začutila sem pogleda obeh; Dan in njegova babica sta gledala v mojo smer. Predvidevam, da je Dan
končno vgotovil za kaj se gre, saj je okno pustil na stežaj odprto tudi potem, ko ke njegova babica zapustila dvorišče in se končno umaknila nazaj v hišo.
Lahko samo ugibate kaj sem storila potem;
stopila sem iz svojega skrivališča in pobralnov kamenček tokrat ga z novim upanjem spet vržem v Danovo okno. “Dan,” šepnem skoraj neslišno, ko se mi na oknu končno izriše znana postava. “Spet ti,” reče zaspano; “kaj spet hočeš od mene,” se nasmehne medtem, ko potihem pleza skozi okno. “Nisem mogla spati,” sem tudi sama z nasmehom na obrazu potiho dejala, ko sem se mu bližala. Počakala sem, da je po močnem zavitem šopu bršljana spretno spustil do makedmastih tal: “nekaj bi ti rada pokazala,”
“Kam greva,” se je živčno oziral za sabo medtem, ko sem ga za roko vlekla skozi veje dreves globje in globje v gozd. Bila je ena izmed tistih hladnih poletnih noči na polno luno; moj najljubši čas, da sem se izmuznila iz hiše in se prepuščala sanjarjenju v nežni mesečini, ki jo je name metala luna. “Resno Camill kam greva,” je bil živčen Dan “tokrat ne bova šla daleč, kajne,” ni in ni odnehal. “Ne,” sem potrdila njegovo izjavo:”samo do potoka.” “Do potoka a se ti je zmešalo,” je Dn iztrgal roko iz mojega prijema:”babi bo kap, če vidi, da ne ni doma!” “Daj no,” sem bila kar malo užaljena:”prosim, res mi veliko pomeni…” Zavzdihnil je in še enkart pogledal nazaj po poti po kateri sva prišla, čeprav njegove hiše ni bilo več mogoče videti “samo zate,” je nejevoljno privolil. Nasmehnila sem se mu in kljub temi sem vedela, da je začutil mojo hvaležnost.
Po kakšni uri hoje sva le prišla do srebrnega potočka nad katerim so se veje dreves toliko razmikale, da je bilo s svetlobo, ki jo oddajala luna mogoče jasno videti. Ob potoku so cveteli majhni beli cvetovi, ki so oddajali božanjski vonj kateremu se ni bilo moč vpreti. Trava je bila mehka in sveža, na njej se je že nabiralo malo rose. Ob potoku pa so se namakali majhni beli kamenčki. Luna se je igrala s tokom vode in na njegovi gladini istvarjala srebrne vzorce “Po kaj sva torej prišla,” je zazehal Dan; ta kraj je videl že tolikokrat da stoenajsti obisk zanj ni bil nič posebnega, medtem ko sem bila jaz zmeraj znova očarana. “Čakava,” sem rekla in se vsedla med bele cvetke. Dan je zavzdihnil, očitno je bilo, da nad mojimi ‘polnočnimi izleti’ (kakor jih je imeboval) ni bil kaj prida zadovoljen; nekaj si je zamrmtal in se končno vsedel na tla poleg mene.
Tako sva čakala približno dve uri- do pol noči, ko se je končno prikazala. “Tukaj je,” sem s komolcem sunila Dana v rebra, brez, da bi odmaknila pogled. Vstala sem in zaprepadeno mežikala v podobo, ki se je izrisala pred mano. Pred mano je stala nenavadna srna. Bila je bela kot sneg in tako svetlikajoča, da je spominjala na duha njeni koraki so bili tako lahkotni in tihi, ko se mi je počasi pribljiževala. Istegnila sem roko, ki mi jo je začela nržno lizati. Pobožala sem jo in se obrnla proti
Danu “Kličem jo Saphyre.”.
————————————————
To je bil prvi del. Če še niste opazili vporablajm ‘posebna imena’ in kako se jih bere bom razčiševala sproti, če za katerega ne veste mi napišite spodaj zaenkrat bi rada samo razčistila, da se “Dan” prebere “Den”

Druga stvar je, da bi rada povedla, da se ta zgodba dogaja v drugačnem svetu podobno kot v knjigi obzidano mesto v hunger games in harry potter-ju

Tretja stvr pa so pravopisne napake in typoti imam nakj težav s telefonom in pišem ponoči, ker ne morem spati tako, da mi kakšna stvr lahko uide

Kot četrto pa naj povem, da ne mislim pisati in se truditi, če zgodba nikomur ne bo všeč v tem primeru jo bom pisala drugam saj mi res res veliko pomeni za nadaljevanje sta potrebna 2 komentarja 🙂

Hvala za brnje upam, da vam je bila zgoda všeč prosim kome tirajte, vse kritike dobrodošle 🙂 ❤

0
0

Nadaljujjjjj

0
0

Super zgodba! Samo ne zdi se mi primerno, da svojo zgodbo imenuješ ‘fantastična’ tudi če to je (kar je) ker je malo samovšečno. Drugače pa super.

0
0

+Ginny haha zgodbe ne imenujem fantastična v smislu izjemna dobra… Ta pridevnik sem uporabula v smislu, da je ugodba fantastika (vrsta proze ipd.) 🙂 hvala vsem nadaljevanje bo kmalu

0
0

Aja, zdaj razumem. Reče se fantazijska zgodba

0
0

+Ginny, res je, a večkrag sem zasledila tudi pojem fantastika (malo skrajšano- znanstvena fantastika)

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*