0
0

Najbrž ste že opazili spremembo v imenu. Hitr bom; ime mi ni bilo všeč, ker je bilo začasno, saj sem začela s pesmimi preden sem se osločila za prozo sem bila ok s tistim imenom, ki ga zdaj apreminjam tako kot nekaj pisateljev na svetovalnici, ki si je vzdevek nadelo po svojih karaterjih. No tako si bom tudi jaz isposodila ime moje glavne junakinje- Camill (prebere s Kamil z mešanico k-ja in c-ja). No zdaj pa je tukaj po mojem dolgem nakladanju o vzdevkih končno tudi tisto za kar ste tako rekoč prišli- novi del lighting-ga. Uživajte v branju ❤
————————————————
“Po kaj sva torej prišla,” je z začudenim, a hkrati očitovalnim glasom dejal Dan in me pogledal kot, da bi se mi utrgalo. S strogim izrazom na obrazu sem se na peti zavrtela proti njemu in prekrižala roke pred sabo: “Mar ne vididš,” sem jila jezna in razočarana hkrati. Namesno odgovora mi je namenil začuden očitajoč pogled in se nakremžil. Tudi sama sem se obrnila nazaj k- K čemu? Srne ni bilo več, kakor, da bi ispuhtela iz tal zaprepadeno sem mežikala v prazen nič pred seboj. “Camill,” sem čutila nežen Danov prijem na svojem ramenu “čas bi bil, da greva domov.” Pomagal mi je vstati s tal na katera sem zdrsnila ob trenutku šoka v katerem sem se obrnila nazaj in me ogrnil z nkegovo vetrovko (oblečena sem bila namreč le v spalno srajico superge in jopico, ki sem jo uspela izmakniti, ko sem se neslišno plazila mimo sobe mojih bratov) ter me počasi vlekel nazaj na potko po kateri sva prišla. Še enkrat se žalostno ozrem nazaj proti potočku, takrat pa zagledam nekaj, nekak svetlečega. Umaknem Danovo roko z mojih ramen in stečem proti stvari, ki je do tedaj še nisem prepoznala.
Vedela sem, da bo to Danu zmešalo glavo; “Camill,” je kričal za mano “kaj si čisto znorela vrni se!” Prepoznala sem zvok njegovih stopal, ki tečejo v mojo smer. Dan je sicer precej spretnejši in hitrejši od mene vndar sem v tem primeru imela vileko prednosti tudi, ker sem drobna in nizka, saj se tako lahko hitreje itmikam vejam in robidi na moji poti v notranjost gozda. Dan je kar visok zato bo ta naloga zanj težja, je pa dober tekač in priznam, da sem se tudi sama kar namučila pri tej dirki skozi gozd. Veje in grmičevja so postajala vse bolj gosta, tako, da nama tudi mesečina ni več nudila veliko svetlobe. Tekla sem kakor, da se mi gre za življenje, ko sem se naenkrat končno vstavila na odprtem travniku. Metulja (do takrat sem že prepoznala svetlečo se podobo) ni bilo več na sprgled.
Zaslišala sem, da se je tudi Danustavil med grmičevjem, nato pa hitro pohitel v mojo smer. “Camill a si zmešana sploh veš kam si naju pripeljal..a..,” je njegov glas počasi utihnil, ko se je zavedel ostega kakor jaz. Izgubila sva se.
“Že spet,” je bil nervozen Dan “kaj sem sploh pričakoval, vedno je tako vedno, vedno, vednoo. Babi bo spet skrbelo in spet se ji bom moral lagati preprosto ne razumem zakaj-” utihnil je, ko me je videl kako sem žalostna stala na sredi travnika. Pristopil je k meni in se začel opravičevati na svoj način; “Camill, saj veš, da nisem tako mislil…” “Ne Dan,” sem rekla “mislila sem, da sem nekaj videla.” začutila sem njegov presenečen, a sočustvujoč pogled. “Pidi,” je rekel z nežnim tihim glasom, s katerim mi je sporočal, da bo vse še dobro;”posikati morava zavetje je rekel in me na roko vodil proti velikem drevesu v na meji med gozdom in travikom “če bova iskala pot,” je nadaljeval “bova zašla le še globje v gozd,” po licih so mi tekle težke solze. Dan je opazil moje hlipanje: “Shhh, Camill. Ne joči vse bo še v redu,” je dejal, ko me objel okoli vratu; “jutri bova našla pravo pot domov malo se bodo jezili kakšen teden bova opravljala dodatna opravila potem pa bo vse nazaj normalno ne skrbi.”
Začel je brskati po žepu svoje vetrovke (ki sem jo imela na sebi) in na dan privlekel škatlico vžigalic. Brez pomislekov sem se odpravila nazaj v gozd in nabrala nekaj dračja in suhiv vej. Vem, da je Dan še vedno zaskrbljeno in nezaupljivo pogledoval v mojo smer. “Tukaj,” sem rekla, ko sem se s polnim naročjem suhega lesa vrnila v najino ‘zatočišče’ in vse skipak vrgla predse. Dan je zadovoljno pokimal in začel postavljati stožec iz katerega naj bi nastal majhen taborniški ogenj. “Kaj si torej videla,” je prekinil neprijetno tišino med nama. Skomignila sem z rameni; “najbrž ni bilo nič takšnega pozna ura ke bila in utrujena sem bila take stvari so pogoste,” sem se mu skušala izmuzniti, čeprav me je ob tem pekla vest, Dan je zame namreč vesno lepo poskrbel in mi odgovoril na uprašanja, ki sem mu jih zastavljala tudi tista težlka.
Dan je poseben. Ne poznam človeka, ki bi bil zmožen biti boljši prijatelj kakor on. Izredno je pameten in čeden, zato ne razumem kako je pri izobraževanjih še vedno med nepriljubljenih imel je svetlo rjave skuštrane lase in par bleščečih zelenih oči, ki so zmeraj gledale zako iskreno in prijazno. Da je visok in vitek sem že omenila, to pa je čisto drugačen videz kakor moj, sem namreč zelo nizka in vitka moje telo skoraj, da ne vsebuje pigmenta. Imam izredno svetle blond lase, na konicah skoraj bele in sivomodre oči ter dolge in temne trepalnice. Moja bleda koža ni tako podobna nobenemu od mojih bratov ali sester, tudi mama in oče nista bila tako bleda.
“Si v redu,” me ke Dan spet predramil iz mojega prepogostega sanjarjenja. “Samo utrujena,” sem na hitro odgovorila. Plameni ognja so metali mehko toploto na moj hladen obraz. “Poskusi zaspati,” se je spet oglasil Dan in z glavo pomignil proti travi ob ognju. V roki je držal žepni nožek in nekaj rezjal. Preveč utrujena sem bila, da bi ga vprašala kaj počne zato sem res skušala vpoštevati njegov nasvet o spanju “ne skrbi,” je še dodal, ko sem se ulegla na travo v bljižinji ognja tako, da me je grel v hrbet, čeprav sem bila (kar se na taki podlagi da) udobno nameščena sem se obrnila in toliko dvignila, da sem vspostavila nekakšen slaboten očesni stik z njim; “poskrbel bom za ogenj. Tako ali tako ne mprem spati.” Res sem bila preveč vtrujena, da bi mu kaj rekla, čeprav sem v njegovem glasu začutila nekakšno negotovost. “Jutri, jutri se bova odkrito pogovorila o vsem kar naju muči,” sem razmišljala, ko so se mi oči že same zapirale in podoba temnega gozda se je počasi zabrisovala in meglila dokler ni popolnoma izginila…
————————————————
Iskreno hvala, če ste prišli do sem upam, da ste uživali v branju. 2 komentarja/odgovora in nadaljujem.
Ps: Če je kdo od vas opazil pojem izobraževaje. No (tega vam ni treba prebrati, ker boste tako ali tako izvedeli v teku zgodbe) kot sem že omenila se ta zgodba dogaja v drugem svetu tukaj nimajo šol amapk imajo nekakšna izobraževanja, vsaj tako jih imenujejo o katerih boste več izvedeli v nadaljevanju zgodb (če jih bo ldo pripravljen brati)

Ok hvala vam za branje upam, da vam je bil ta del všeč ❤❤❤

0
0

Zgodba je zelo dobra. Piši dalje

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*