0
0

Če me spremljate bi mogli vedeti, da za nadaljevanje zahtevam določeno število komntarjev a sem svoje standrde zdaj spremenila pisala bom za zabavo in na koncu videla odziv rda bi samo vedela kdo spremlja mojo zgodba. Tisti, ki vam je všeč in ste za to, da nadaljujem mi prosim napišite v komntarje/odgovore. Hvala.❤
————————————————
Zbudila sem se pred Danom. Sonce je ravno začelo vzhajati jaz pa sem bila mokra od jutranje rose, ki je padla na travo. Tam kjer so prejšnjo noč plapolali plameni toplega in prijetnega tabornega ognja, je zdaj stal rahlo vlažen kupček lesa iz kazerega se je vila tanka siva vijuga dima. Pogledala sem proti Danu. Spal je obrnjen na bok s pokrčenimi koleni in rokami pod glavo. Slekla sem si vetrovko, s katero me je ogrnil včeraj ponoči in ga pokrila z njo, čeprav ga še z daleč ni pokrila celega. Tako sem nekaj časa samo čepela ob njemu in lomila vejice, ki so še oszale od včerajšnega ognja. Potem pa sem nekaj zagledala. Na travniku se je pasla srna. Srna popolnoma enaka tisti, ki sem jo videla prejšnjo noč. Počasi sem se ji približala. Opazila sem, da se tudi ona bliža meni. Istegnila sem roko, da bi se je dotaknila, a se mi je spretno izmaknila in odskočila za kakšen meter nazaj. Roko sem potegnila nazaj k sebi in samo gledala, gledala sem v njene kot oglje temne svetikajoče se oči, to je bila edina stvar, ki na njej ni bila snežno bela. Gledala sem jo in ona je gledala mene. Nežne sapice vetra so se igrale z mojimi od rose vlažnimi lasmi, zelenorumeno listje je šumelo in vsaketoliko je kakšen listek že padel na tla. Bližala se je jesen, z njo pa vse odgovornosti, ki jih bom sprejela kot petnajstletnica.

“Camill, kaj počneš tam,” bil je Dan. Vedno ga je preveč slrbelo zame. Ozrla sem se in ga že videla kako hiti proti meni s svojo vetrovko v roki. Pogleda z njega nisem umaknila, dokler se mi ni pripližal toliko, da me je s svojo vetrovko ogrnil čez ramena. Šele takrat sem pogledala nazaj tja kjer je še pred kakšno sekundo stala srna, a ni je bilo več. Nam esto nje je nad tik nad tlemi poplesoval svetlikajoče se bel metuljček. Dvignil do višine mojih oči. S pogledom sem mu sledila dokler se nisem spomnila na dana, ki ke stal tik za mano in me držal za ramena. Ozrla sem se prozi njemu in skoraj odskočila, ko sem zagleda njegov izraz na obrazu gledal me je kakor, da bi mu pravkar sporočila kakšno grozno novico. “Si videl?” Sem ga vprašala. “Videl kaj,” mu ni bilo nič jasno. Počasi sva se premikala do najinega “tabora in se usedla v delno mokro travo ob bivšem ognjišču. Zavzdihnila sem in Dan me je zopet pričakujoče pogledal. “Kaj če bi pospravila in začela iskati pot,” sem predlagala namesto, da bi mu odgovorila; “če bova imela srečo bova mogoče doma preden bodo vsi pokonci.” Dan ke nekoliko razočarano pokimal.

Na srečo sva hitro našla pot, ki sva si jo vtrla, ko sva tekla, a je bilo te poti kar nekaj. Med hojo se nisva velilo poglvarjala dokler Dan končno ni spregovoril:”Cam, nočem te razočarati, toda…” ustavila sem se in ga začudeno pogledala. “rad bi samo da veš…” Besede mu niso in niso šle z jezika. Videla sem, da je nekaj narobe, zato sem pristopila k njemu in ga prijaća za obe roke, bile sta mrzle, skoraj bolj kakor moje, katere sem si ves čas grela v žepih Danove tople vetrovke. “Dan lahko mi poveš vse,” sem ga poskušala opogumiti. Zavzdihnil je; “gre se za babi,” je počasi začel in se vsedel na bljižni štor. “stara se in ne morem je več stašiti z mojimi nočnimi izginotji.” Pogledal me je. Bila sem presenečena. Vedela sem, da bo ta dan enkrat prišel toda danes? Sva z Danom res tako hitro odrasla? “Saj veš,” sem previdno in potiho rekla medtem, ko sem zadrževala solze. “Ostalo nama je še maj kot eno leto… Potem bova začela prejemati odgovornosti, kazni bodo strožje, ne bova več-” nisem mogla več solze so mi proti svoje volji same uačele drseti pi licih. Dan, ki je to sveda opazil me je nemudoma objel in močno stisnil k sebi. Vedela sem, da nisem edina, ki jo bo to tako močno prizadelo, toda Dan nima druge izbire.

Tako sva dobre pol ure v tiši i sedela tam na tistem štoru poraslem z gobami in se smilila drug drugemu. Potem pa ke začelo grmeti in podvizati sv se mogla saj naju je čakal vsaj še kakšna ura hoje dokler ne prodeva domov. Čeprav se jw obema mudila sva hodila počasi. “Dan,” sem rekla skoraj neslišno; “tudi jaz ti morem nekaj povedati.”
————————————————
Se opravičujem, ler je bil ta del malo kratek in v vseh pohledih slabši vendar sem tudi sama utrujena in si bi končno rada privoščila malo spanja. Hvala za branje upam da ste uživali xoxo ❤❤

0
0

Tudi ta del je zelo dober in meni se ne zdi kratek. Moja zgodba pa se mi zdi zelooooo kratka

0
0

+Ginny tvoja zgodba se mi ne zdi preveč kratka, sicer pa vživam v krajših delih 🙂

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*