0
0

Hola. Ne bom dosti nakladala, prosila bi vas le, da komentirate. Hvala. ❤❤❤
————————————————
“Veš takrat,” sem med hojo skozi vlažne veje in robido hripavo šepnila Danu: “kadar so se mi na travniku vlile solze,” Dan se je vstavil in sočustvujoče pogledal proti meni; “ko sem ti rekla, da sem nekaj videla,” swm se vstavila še sama; “videla sem nekaj, nekaj podobnega srni.” Dan me je začudeno pogledal;”Srno si videla,” me je skeptično vprašal “to ni nič nenavdnega, saj veš-” “Ne,” sem ga prekinila; “ni bila navadna srna.” Še bolj se je nakremžil in se vsedwl na kamen ob pozi, ter si glavo podprl z rokami. “Bila je čisto bela in izgledala je kot nekakšen duh,” sem rekla in ga pričakujoče pogledala. Večina ljudi, ki jih poznam bi mislilo, da sem nora, a Dan še z daleč ni bil takšen poslušal je moji nerealni pripovedi in ji (vsaj na videz) verejel. “Ko sem se obrnila proti tebi je izginali in čez le nekaj trenutkov se je namesto nje pojavil metulj. Nevem kaj me je prijelo nagonsko sem mu sledila.” Gledala swm v tla. Dan je pristopil do mene in me objel “Razumem,” mi je zšepetal na uho. Imelo me je, da bi se mu spet razjokala v naročju, vendar sem bila odločena, da bom vsaj tokrat ostala močna. Nevem niti kaj me je tako prizadelo menim, da prikazni v meni zbujajo plat, ki je poprej še nisem tako dobro poznala.

“Greva naprej,” sem nežno odrinila Danove roke z mojih ramen. Gudi sam je vstal iz kamna na katerem je sedel in se spet začel počasi prekimati skozi grmičevje in robido, ki sta nama težila pot po gozdnih stezah. “Prisežem, da včeraj ni bilo tako zaraslo, si prepričana, da greva prav,” se je pritoževal Dan. Skomignila sem z rameni in hodila naprej.

Na svoji glavi sem nekaj začutila in se zazrla v nebo nad mano. Dež. “Dan pidi, pohiteti morava,” sem panično zaklicala, ko sem ga prehitela. Še vedno nisva prišla do potoka, zazo je tudi mene počasi začelo skrbeti, če sva ubrala pravo pot. Skoraj tekla sva po poti, ki se nama je zdela najbolj primerna in preskakovala kamenje, korenine in odpadle veje na tleh. Pričenjalo je rahlo rositi in z vsako kapljico, ki sem jo čutila na svojem telesu sem postajala bolj živčna, kar mi je na svoj način dalo novo energijo za nadaljevanje poti. Spet sem pogledala v nebo. Sonca ni bilo mogoče videti, saj so sivi oblaki preklili celotno nebo. Bila sem že na koncu z živci, ko se pred mano končno ni pojavila znana pokrajina- potok.

Nisva se sicer nahajala točno tam od lker sva svojo ‘dirko’ skozi gozd začela, a je bilo dovolj dobro, da bova hitreje našla pot nazaj bova sledila toku. Do takrat se je dež že močno ‘zgostil’ in z Danom sva postajala vse bolj mokra.

Končno sva se narisala pred Danovo hišo. Zaradi dežja sva imela vsaj to srečo, da ga njegova babica ni čakala pred vrati (nebi bila namreč vesela, da ga vidi z mano). “Tukaj,” sem Danu pomolila njegovo vetrovko, ki sem jo nosila praktično celo pot. “Obdrži jo do doma,” je dejal brez, da bi odmaknil pogled od vhoda v hišo. “Kaj bom rekla doma? Dobro veš, da ne bodo veseli, če izvejo, da sem bila s tabo,” sem ustrajala. Pogledal me je in vzel svojo vetrovko. Opazovala sem ga na njegovi poti do vrat in kako jih je odprl. Ko se je dotaknil stare železne kljuke se je še enkart ozr proti meni nepremično sem stala na dežju in mu vračala pogled. V trnutku, ko je izginil za vrati sem še sama stekla po peščeni potki obrasli z grmički in drevesci, ki je vodila do mokega doma.
————————————————
Hvala za branje ❤❤

0
0

Super je. Top.

0
0

Res super

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*