0
0

Dobro tukaj zdaj (upam) za res novi del, ki mi ga je prej izbrisalo. Mogoče bo malo krajši ampak vseeno; vživajte v branju ❤
————————————————
“Camill,” sedela sem na oknu v zunanjosti kamnite stene tako, da je ustvarila stabilno okensko polico. Polkna so bila popolnoma odprta in gledala sem v nočno pokrajino na kateri se je izrisovala bela potka, (tista, ki vodi do Danove hiše in v gozd). “Camill,” končno sem se obrnila proti nežnem glasku moje mlajše sestrice Kaishe. Prijazno sem jo pogledala in ji pomignila, da pride k meni. Hitro je skočila is posteljice in stekla v moje naročje. “Ne morem spati,” je rekla ko je cingala svoje drobne nožice. Pobožala sem jo po laseh in jo poljubila na glavo. Mesečina je padala skozi okno na naju in na staro prašno sivo preprogo. Soba mene in mojih sester je bila kar prostorna. Ob steni nasproti okna je stala zibka moje najmlajše sesttice Laurene glavico je imela obrnjeno proti postelicam Kaishe in Shanne, mojih drugih dveh sester. Na nasprotni steni je v kotu stala moja postelja nasproti katere je stala stara rabljena omara iz temnega lesa. Kadar sem bila še majhna je bila ta soba samo moja kn čisto prazna. Po Alfredovem odhodu smo mojo posteljo (ki je prej stala na sredini sobe) premaknili v kot kjer me je ts omara vedno strašila. Ob takih nočeh sem stekla v sobo svojih bratov in zaspala v Alfredovi postelji. On je tako ali tako vsako noč bedel ob odprtem oknu, bribližno tako kot jaz zdaj. Vska postelja (razen Laurenine) je imala tudi svojo nočno omarico. Na sredini sobe je torej stala ta siva preproga na katero je mesečina metala prelepo svetlobo. Sivo-srebrne niti so se svetlikale v snopih svetlobe, ki jo je oddajala luna. “Kako je bilo,” je rekla Kaisha in pogled iz pokrajne naslikane v okviru okna premaknila na mene; “včeraj zunaj v gozdu.” Pogledala je v tla. Obe sva dobro vedeli, da ta tema ni najbolj primerna. Razmišljala sem kar nekaj drobnih trenutkov, nisem si namreč želela, da bi bila Kaisha kriva za moje napake. Vendar sem se odločila, da želim biti za moje brate in sestro zo, kar je bil Alfred zame, zato sem ji pripovedovala o čudoviti naravi, o nežnih zelenih listkih na v vetru se zibajočih šibkih vejah drevesc, na drobnem dežku, ki prši iz čistega neba in na strele, ki se bliskajo v vsej svoji veličastnosti in lepoti. Razmišljala sem ali so prav te Alfredove pripovedi krive, da sem sama tako uporniška. Ali s tem vplivan na malo Kaisho? Res je nočem prikrajšati za vse kar gozd ponuja meni. Še enkart sem pogledala proti Kaishi v mojem naročju in ugotovila, da je zaspala. Nesla sem jo v posteljico in pri tem pazila, da slučajno nebi zbudila Shanne, ki je imela svojo posteljico tik ob Keishini.

Vsedla sem se na svojo posteljo in odprla predalnik svoje nočne omarice iz njega sem vzela škazlico v kateri sem hranila medaljon, ki mi ga je podaril Alfred preden je odšel. Za vedno. Pomislila sem na to kako staršema ‘uničujem’ družino. Bili so časi, ko sem se tega sramovala toda nič več. Nič več ne bom skrivala dejstv, da sem rada mala upornica in da imam rada svojo trmo katero sem s časom začela obvladati in jo uporabiti v svojo korist. Srebrn medalkonček v obliki elipse se je zasvetlikal v mesečini. Še enkar sem prebrala napis na njem, ‘svetloba ti omogoči sliko, a noč je tista, ki ti odpre oči’ na drugi strani strani je bila slika ptice s široko rasprtimi krili. Blizu mene se je zopet nekaj zasvetlikalo. Pogledala sem medaljonček, a ni odseval nobene svetlobe šele takrat sem se zavedla, da je mimo mene priletel tisti bel metuljček.

Medaljonček sem hitro pospravila v leseno škatljico odznotraj obloženo z mehkim materialom in jo zaprla v predal na moji nočni omarici. Vstala sem s postelje in sledila metuljčku skozi okno. Če še enkrat pomislim pravzanpav nisem prav dobro vedela kaj počnem, če bi imela čas razmišljati bi se vse skupaj odvilo drugače. Okno je bilo previsoko, da bi iz njega skočila na tla je pa bilo tik nad manjšim balkonom, ki smo ga uporabljali za sušenje perila. Tako sem kot običajno, (ko sem se tihotapila ven iz hiše) skočila na balkon in skozi vedno odprto okno segla po kljuki v notranjosti hiše, ki mi je osprla vrata nazaj v hišo. Potiho, a hitro sem šla mimo splnice mojih staršev in se spustila po lesenih zavitih stopnicah, ki so vodila v pritličje tam sem odkrhnila odklenila in odkrhnila vhodna vrata in stekla na drugo stran hiše, (kjer sem imela okno) metulja ni bilo več na spregled. Že sem se želela obrniti nazaj in se vrniti v hišo, ko sem za sabo zaslišala znan glas; “Camille?”
————————————————
Se opravičujem, ker je malo pozno in mogoče krajše kot ponavadi. Zanimajo me tudi vaši predlogi;
So deli predolgi?
Pri zgodbi kaj pogrešate?
Bi kaj spremenili pri mojem načinu pisanja?..ipd.

Hvala za branje ❤ vse kritike dobrodošle <3

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*