0
0

Vlekla sem se kot zombi. Veste kako tezko je preziveti dan z ljudmi, ki jih ne preneses, ce si utrujen, ker celo noc nisi spal in zelodec ti kar naprej oznanja, da si sestradan. Nisem si upala jesti, da me ne bi spet zaneslo. Res bom morala paziti. Besede uciteljev so tekle mimo mene in sploh nisem razbrala o cem govorijo. Nisem vedela ali sem pri matematiki ali fiziki, zgodovini ali geografiji. Kot vedno kadar sem hodila po hodnikih, so se za mano obracali radovedni pogledi. ,Kaj se niste videli vase zaprte in custveno nestabilne najstnice?!’ Sem si mislila in mocno sem se morala ugrizniti v jezik, da jim nisem tega tudi zabrusila. No, ceprav sem bila navajena teh pogledov je bilo danes drugace. Imela sem obcutek da si vsi ogledujejo moj rahlo izbocen trebuh ali moja okrogla stegna in si sepetajo kako sem lahko tako debela. ,To je trapasto!’ Sem si mislila. ,Kako sem lahko dovolila, da mi je oce tako hitro prisel v glavo? Nihce ne govori o meni. Nikomur ni mar.’ Pa kljub mojim vspodbudnim besedam se tega obcutka nisem mogla otresti. Ko sem prisla domov sem bila ze tako lacna, da je bilo nevzdrzno. Hitro sem stekla v kuhinjo in si vzela jabolko: ,Saj je samo sadje ne? Od sadja se pa res ne mores zrediti.’ Prigovarjala sem si in se poakusila prisiliti v ugriz. Koncno sem se zlomila in ugriznila. ,Kako si debela! Nicvredna si! Niti shujsati ne znas prav! Nicesar ne naredis prav! Mi je odzvanjal glas v glavi. Ulile so se mi solze in kapljale na tla. Zal pa je popustila tudi moja zapora in se preden sem se zavedla sem sedela na tleh in jedla sendvi okoli mene pa so se svetili papircki od bonbonov. ,NE! Kako se je to zgodilo!?’ Po petnajstih minutah sem se zbrala in hitro pospravila nered. Nisem zelela pustiti dokazov o svojem zlomu. Odvlekla sem se v sobo in se sesedla za mizo kjer me je ze cakala gora domace naloge. Potem pa sem dobila idejo. Odlocila sem se, da naloga lahko pocaka, ker bi mi sprostitveni tek bolj koristil. Hitro sem se preoblekla, da ne bi mama prej prisla domov in me zaslisevala, ker ve, da nisem ljubiteljica teka. Stekla se iz hise na hladen zrak. Bilo bi mraz, ce me ne bi grelo pozno popoldansko sonce. Vcasih je bila jesen moj najljubsi cas. Vsec so mi bile barve in to, da je bila vedno ravno pravsnja temperatura. Potem pa je vse postalo sivo in meni je postalo vseeno. Tekla sem, dokler se mi ni zdelo, da sem pokurila vse kar sem zauzila. Vrnila sem se domov in izkazalo se je, da me je brez veze skrbelo, da bi me zasacili. Mama mi je pustila listek, da je sla na jogo. Pozabila sem, da ima ob torkih jogo. ,Presneto!’ Sem zaklela, ko sem prisla mimo kuhinje in zavohala kosilo. Spet bi lahko kaj pojedla. ,Ampak ne smem! Ravno sem nazaj pridobila nadzor in nisem si mogla privosciti, da bi ga spet izgubila.’ Zaprla sem se v kopalnico, da bi pozabila na majhno posast, ki me je trgala od znotraj in zahtevala hrano. Razmisljala sem, kako bi pozabila na bolecino zaradi lakote, vendar se nisem mogla skoncentrirati. Potem pa sem ga zagledala. Moj oce je na umivalniku pustil skatlico z rezili. Bi je velik zagovornik starega nacina britja in je uporabljal tanka rezila za britja…ravno dovolj ostra, da bi lahko prerezala kozo…povzrocila bolecino, ki bi morda lahko prevladala nad bolecino v zelodcu. Opotekla se se k umivalniku ter pograbila eno od rezil. Sedla sed nazaj na tla k vrato in si ogledala rezilo. Bilo je tanko in ostro. Ravno prav veliko za v roko. Spet so me zacele preplavljati sence. Nisem imela vec veliko casa! Rezilo sem s tresocimi rokami nastavila na podlaket. Pod tanko kozo so se mi zeleno svetile zile…kot bi me klicale naj zarezem samo malo pregloboko…

Nimam besed. Ce se to dogaja kateremu od vas, prosim ne zadrzujte v sebi. Pogovorite se z osebo, ki ji zaupate.
Peace out readers ✌

0
0

Dobra zgodba.

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*