0
0

Vec tednov je minilo od mojega pogovora z ocetom. Moje postave ni vec omenjal. Najbrz zato, ker ni imel nicesar kar bi skritiziral. Veliko sem shujsala. V soli nikoli nisem hodila na kosila in malice, ker se mi zdijo ogabna…edina razlika je, da sem se vedno najedla, ko sem prisla domov, zdaj pa pojem natancno odmerjene merice hrane. Ces cas sem se navadila tudi na stalen obcutek lakote. Vcasih je se tezko…ce grem mimo pekarne ali picerije. Ampak kar hitro me mine zelja po hrani, ko pomislim, da moj trebuh ni vec izbocen in moje noge so se stanjsale. Zal pa vcasih misli na popolno telo ne zalezejo…takrat uporabim plan B. Sprva nisem bila navdusena nad rezanjem…se vedno nisem, ampak pomaga mi izprazniti glavo in misli ter preusmeri bolecino. Se najvec tezav imam s skrivanjem povojev. Nosim dolge rokave, kar je pri sportni rahlo zahtevno in skrbim, da se okrvavljenih povojev vedno znebim, da jih ne bi mama nasla. Zacela sem nositi sirse majice in puloverje. Mislim, da so tudi sosolci zaceli opazati, da sem se malo spremenila. Gledajo me, po eni strani obcudujoce…po drugi pa se zgrazajo. Cisto dobro mi je slo. Skoraj sem bila zadovoljna s svojim videzom…skoraj. Tudi napadi so se rahlo umirili. Potem pa je prisel on.

Peace out readers ✌

0
0

Tvoja zgodba je grozljiva(v dobrem smislu) in res zlo realisticna.

0
0

Super. Vsaj nekaj je šlo na boljše

  • Ginny
    Njeno težo mislim
Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*