0
0

Nisem si mislila, da je mogoce ampak dejansko mi je uspelo, da sem za nekaj neverjetnih trenutkov izklopila svoje mozgane in pred ocmi sem imela le njega. Stal je na vratih ucilnice in se zivcno oziral po razredu. Bil je nov in trudil se je oceniti v kaksen razred je prisel. Njegov pogled, ki je potoval po razredu se je za stotinko sekunde dlje zadrzal na meni in koticek ustnic mu je trznil kot bi se upiral nasmehu. Nato je vstopil in se sprehodil do edinega prostega mesta 2 vrsti pred mano. Zgrozena sem sedela in zrla predse. Se vedno sem na sebi cutila njegov pogled in pred ocmi se mi je odvijala njegova ponosna hoja. Ni gledal mene. Danes sem izgledala grozno. Imela sem res res temno zelen prevelik pulover in lase spete v cop. Ni mozno, da bi od vseh lepotic v nasem razredu opazil prav mene. Ali pac?
Cel dan je bil nekako zamegljen. Cudno je bilo. Kot bi me zacele preplavljati sence, a se mi je kmalu v misli prikradel on. On, ki je bil kot sonce, ki razblini sence. Tako me je branil pred napadi cel dan jaz pa sem bila kot na avtopilotu…popolnoma avtomatsko sem se odzivala a nisem bila v resnici prisotna. Tako sem bila zatopljena v misli, da nisem opazila, da sem ze na poti domov in, da po cesti en hodim sama. Dohitel me je. Najprej se mi je le nasmehnil s tako cudovitim nasmeskom, da je bilo kot bi me obsijalo sonce. Potem pa se je predstavil in rekel, da me je videl v razredu. Da sem se mu zdela zanimiva in, da me je hotel ogovoriti pri kosilu ampak nikoli nisem prisla.
,Ne jem kosila v soli’, Sem mu pojasnila: ,Ogabna so.’
,Ja res niso najbolj uzitna.’ Se je z nasmeskom strinjal.
Potem pa je pogovor kar stekel. Na zacetku sem bila malo bolj zadrzana in sem bolj njemu prepustila besedo, kmalu pa je se mene pripravil do govora. Zdelo se mi je cudno, da je z mano hodil vse do moje ulice dokler nisem ugotovila, da se je njegova druzina vselila v
hiso na zacetku moje ulice. Se kaksno uro sva samo stala na razpotju in se pogovarjala potem pa sem se le odpravile v temacno udobje moje sobe. Lezala sem na postelji in zrla v strop. Tako bila zmedena. Ta obcutek, ki me je kar naprej objemal. Bil je cuden…topel. Bilo mi je toplo in sedaj, ko sem bila sama me je stiskalo pri srcu. Kako cudno. Ali je mozno, da me ob misli na fanta s katerim sva prakticno neznanca prevzame tako mocen obcutek. Kar naenkrat pa sem dobila spet en preblisk. Spet sem se pocutila kot edina temna stvar na svetu polnem svetlobe in misel, da jaz v svet sproscam to temo. Obicajno bi hitro odhitela v kopalnico po rezilo in si hitela odpreti kozo…spustiti posati ven iz mojega telesa in postati otopela od bolecine. Ampak ne danes. Nekako se mi ni zdelo prav. V tem casu, ko sem se z njim pogovarjala sem videla, da je dober…v oceh se mu vidi. Zdelo se mi je, da se ne bi zelel druziti s tako polomljeno osebo. Zato se moram potruditi in zdrzati. Zanj. Svoje misli sem se mocneje osredotocila nanj. Na njegove blescece oci…prijazen nasmesek…jamice v licih. Cutila sem kako se sence pocasi umikajo. To je torej resitev. On.

Peace out readers ✌

0
0

Meni se zdi super zgodba

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*