0
0

Zdaj sem bila trdno odlocena, da izpeljem svoj nacrt. Moram ga odgnati in zatreti vsa svoja custva do njega. Tako bo najboljse. No, v ponedeljek sem se ze custveno pripravila kako ga bom ignorirala,vendar mi je delo mocno olajsal. Ni prisel! Izvedela sem, da so se s starsi odlocili, da na vikendu ostanejo se kaksen teden. Odlicno. Torej sem imela en teden, da ga pozabim. Delala sem vse mogoce, da nisem mislila nanj. Risala sem, tekla sem, spala sem… Nic ni pomagalo. Po nesreci sem narisala njegov obraz, ce sem hotela priti do moje hise sem mogla teci mimo njegove, kar me je vedno spomnilo nanj in celo v sanjah me je preganjal! Nisem videla druge resitve in sem se hotela “zadeti” z bolecino. Zdaj pa mi zmankuje povojev. Cel teden se je vlekel kot bi bil mesec in na smrt sem se bala trenutka, ko se bodo najine oci srecale. ,Bom popustila ali se mi bo uspelo upreti tem toplim ocem in svetlecemu nasmesku?’ To vprasanje se mi je vrtincilo po mislih cel konec tedna. In potem je bil cas. V solo sem odsla veliko prej, da ga ne bi slucajno srecala na ulici. Videla sem ga sele v razredu, ko je prihitel noter malo po zvonenju in z ocmi na hitro preiskal razred. Iskal me je in bilo je kot prvi dan. On stoji med vrati in se ozira po razredu. Vedela sem, da je zamudil, ker je cakal mene. Cel teden mu nisem odgovarjala na klice in sporocila zato je bil najbrz rahlo v skrbeh. Ko me je zagledal se mu je so se mu ramena sprostila in pogled se mu je zmehcal. Nasmehnil se mi je. Ze sem mu hotela nasmeh vrniti, ko sem se spomnila in se ugriznila v ustnico ter odvrnila pogled. S kotickom ocesa sem opazila, da mu je nasmeh takoj zamrl in ramena so se spustila nizje. Poklapan se je odvlekel do svojega mesta. Cel dan me je poskusal ujeti med odmorom, a sem se mu izogibala. Med poukom pa mi je posiljal prosece poglede…delala sem se, da ne razumem. Po pouku sem ostala v soli malo dlje in se domov odpravila sele, ko sem bila prepricana, da je ze odsel domov. Med potjo sem se ves cas zivcno ozirala okoli. Nevem kaj sem pricakovala. Da se skriva v bliznjem grmu in caka, da me lahko napade? Koncno sem prisla domov in si odahnila, ko sem za sabo zaprla vrata. Odvlekla sem se po stopnicah v svojo sobo. Za seboj sm zaprla vrata, a ko sem dvignila pogled…tam je bil! Sedel je na moji postelji. V moji sobi…
,kkaj pocnes ttukaj!?’ Sem jecljala.
,Isto bi lahko vprasal tebe.’ Me je zalostno pogledal.
Namrscila sem se in si rahlo opomogla od soka: ,No, jaz zivim tukaj?’
Nasmehnil se je: ,Vem, samo vedno sem si zelel to reci.
Nehote sem se nasmehnila. ,Tu je ta nasmesek, ki sem ga lovil cel dan.’
Vzdihnila sem in sedla na stol zraven pisalne mize: ,Resno mislim. Kaj pocnes tukaj?’
,Kaj ni ocitno? Danes si izgledala se bolj cudno kot ponavadi…prisel sem pogledat kaj sem naredil narobe.’ Je svoje zalostne oci upiral vame.
Nekaj casa sem bila tiho nato pa rekla: ,Nemoreva vec biti prijatelja.’
Ocitno tega ni pricakoval, ker je siroko razprl oci: ,Kaj pa govoris? Zakaj?!’
,Pac ne moreva okej! To se te ne tice.’ Sem rahlo izgubila zivce.
,O ja, prekleto dobro se me tice! Ce se gre o meni se me tice!’ Tudi on je postajal rahlo razdrazen.
,Ni vse o tebi no!’
,O cem pa je! Kot, da imas v zivljenju se kaj drugega kot to kar imava midva!’ Zevedel se je kaj je rekel in pogled se mu je hitro zmehcal.
,Kako si lahko tako sebicen?! Ti nimas pojma!’ Sem se v solzah drla nanj. Nenadoma sem vstala in mu primazala klofuto. Hitro odmaknila roko in debelo pogledala: ,O…oprosti. tega nisem hotela naredit.’
Gledal je v tla in roko je drzal na pordelem licu. Kar naenkrat pa je dvignil pogled in z roko s katero je prej zakrival lice prijel mojo roko ter me se preden bi se lahko odmaknila potegnil v svoje narocje. Sedela sem mu v narocju in drzal me je tako trdno, da se nisem mogla umakniti. Gledala sem stran…proti svoji mizi. S prsti je nezno prijel mojo brado in jo obrnil proti sebi. Prisilil me je, da sem ga pogledala. Pocasi sem dvigovala pogled, kar je trajalo morda 2 sekundi meni pa se je zdelo kot vecnost. Najprej sem potovala po njegovem prsnem kosu, ki se je naglo dvigal…nato po njegovem vratu, kjer mu je izstopala zila…njegove polne ustnice…raven nos…in na koncu svetlece oci. Mislila sem, da bom v njih zagledala jezo, vendar so bile le polne ljubezni. Preuceval je moje oci nato pa me potegnil blizje in me poljubil. Nezno in plaho, kot bi me metulj oplazil s svojimi krili. Hitro sem pozabila na svoj nacrt in ga poljubila nazaj. Odmaknil se je in me zacudeno pogledal, nato pa me poljubil se enkrat, tokrat pogumneje. Nisem se upirala in s prsti mi je potoval po hrbtenici. Njegovi prsti so zasli pod moj pulover in me bozali po hrbtu. Vedela sem, da mi ne bo nicesar storil zato se mi ni zdelo z njegovim pocetjem nic narobe. In itak sem bila kot omamljena tako, da misli sploh niso zadele mojih mozganov. Dokler se ni nenadoma umaknil in njegove besede so me zadele kot kladivo: ,Kaj je to?’

No, po mojem mnenju zdaj sele postaja zanimivo 😉

Peace out readers ✌

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*