0
0

Zbudila sem se na jutro obsijano z soncem, mogoče je malo deževalo, ampak ni mi bilo mar. Danes je moj prvi dan v posebni vohunski šoli! Pogledal sem na uro. “Že sedem?” sem rekla na glas in si začela oblačiti pulover, ki mi je prvi prišel pod roke. “Lucy, zbudi se.” je rekel nekdo, ki je stal pred vrati. Glas mi ni bil znan. Le kdo bi bil to? Ko sem oblekla še hlače sem odprla vrata in zagledala gospo z skodranimi rjavimi lasmi. Sem že pomislila da je to agentka, ki sva jo z Tiso spoznali včeraj, a ko se je obrnila proti meni sem zagledala našo kuharico. Nasmehnila sem se, kaj bi drugega, in ji zaželela dobro jutro. “Pohiti, zajtrk se ti bo ohladil,” je še rekla ne da bi mi namenila pogled in odhitela dalje po hodniku. Sama sem se napotila v jedilnico, saj sem bila že pošteno lačna. Ustavila sem se pred vrati, saj sem slišala, da se starša prepirata.
“Ne sme iti na šolo! Saj veš kaj se mi je zgodilo takrat! Nočem je spraviti v nevarnost!” to je bil po vsej verjetnosti oče.
“Naj poskusi… Daj ji priložnost. Če ji ne bo všeč jo bova izpisala. Ne skrbi…”
“Ko sem jaz hodil tja, za varnost sploh ni bilo poskrbljeno, saj veš…” spet oče.
“Dragi… Naj bo tam vsaj en dan. Govorila sem z agentko, rekla je da so poboljšali varnostne ukrepe, več stažarjev imajo. Tisi bosta starša sigurno dovolila. Pomisli…”
Odločila sem da ju prekinem. “Jutro mama, jutro ati,” sem rekla naglas in odprla vrata z vso silo. Mama se je zdrznila in v trenutku utihnila, “Dobro jutro ljubica,” a sem jo prekinila
Lucy:A me lahko prooosim nehaš klicati ljubica?
Mama: Seveda ljubica. Ups.
Lucy: Mama! Kaj je za zajtrk?
Mama: Vse kar bi ti srce poželelo. Imaš pečena jajca, kruh, marmelado, slanino…
Lucy: Ne jem mesa, si pozabila?
Hitro sem se nasmehnila, stopila do mize in začela izbirati. To sploh ni bilo tako lahko, glede na to, da je na mizi bilo hrane iz vsega sveta, od riže do špagetov.
Le kdo bi jedel rižo in špagete za zajtrk? sem pomislila. Na koncu sem izbrala le majhen skrajček kruha in kakav. To sem pojedla v manj kot minuti. Oče me je vprašal kaj zaboga imam na sebi in zato sem pogledala nase.
Ojoj. Le kako se pašeta nakvačkani božični pulover z Rudolfom in kratke jeans hlače? Zato sem stekla nazaj v sobo in nase navlekla dosti lepši vijoličast pulover, ki je lepo pasal k mojim lasem in daljše hlače. Potem sem si še umila zobe in spet šla v jedilnico.
Lucy:Kdaj gremo?
Mama: Potrpi malo Lucy.
Oče: V resnici bi že lahko šli. Ali?
Lucy: Jaaaa. Gremo takoj zdaj.
Mama: Imaš papirje, ki smo jih dobili včeraj?
Lucy : Seveda!
Napotila sem se proti limuzini a me je ati ustavil. “Šli bomo po drugi poti.” Pomignil mi je naj mu sledim. Skupaj sva šla v veliko klet naše hiše, kjer naju je že čakala mama in stopili smo v shrambo, ki je bila skoraj do vrha napolnjena z hrano. Takrat so se tla začela počasi spuščati in kmalu smo prišli do betoniranega rova.
“Od kdaj je to tukaj?” sem ju začudeno vprašala. Nista odgovorila. Samo hodila sta naprej po rovu in sledila sem jima. Prišli smo do nekakšnega vlakca in sedli vanj. Začel se je premikati počasi, nato hitreje, in potem še hitreje. Čez nekaj minut smo prišli do razcepa dveh rovov in vlakec se je ustavil. Skupaj smo stopili ven in kmalu prišli do dvigala. Tam je nekdo stal. Bila je agentka x.
“Zamujate.” je rekla obtožljivo. “Drugi so že prišli.”
Lahko bi vsaj pozdravila kot se spodobi, sem si mislila. Skupaj smo se peljali z dvigalom do njene sobe. Tam so čakali Tisa in njena starša.
“Tisa!” sem zaklicala in jo objela. “Oh, zakaj pa to?” je vprašala. A nisem ji uspela odgovoriti, saj je gospa začela govoriti. Nekaj o urniku, pa o učiteljih, potem o obrokih, o skupinah, a nisem je poslušala. Dala nama je tudi dve znački zelene barve.
“Pouk se je že začel, zdaj imata na urniku šport. Priskrbela sem vama učenca, ki vama bo razkazal šolo v velikem odmoru in po pouku.” Odvedla naju je skozi vrata, kjer je čakal nek fant, star približno enako kot midve z Tiso. Imel je oranžne lase, pegice in zelene oči. Bil je zelo visok. “To je Alex,” je še rekla x-ica (tako kličem agentko x) in se poslovila od naju. Kako je lahko takšna? Da naju kar pusti z nekim neznanim FANTOM. A Tisa je že začela pogovor:
Tisa: Živjo Alex, sem Tisa, to je Lucy.
Alex: Živijo. Ja, moram vaju odpeljati v telovadnico, kajne?
Lucy: Ja. Lepi lasje.
Ups, a sem to rekla na glas? Kaj si bo mislil? To sem rekla na GLAS. Kako lahko fantu, ki ga ne poznaš rečeš da ima lepe lase?
A nisem mogla dolgo razmišljati o tem, saj se je zasmejal in se mi zahvalil. Čutila sem, kako počasi zardevam. Med tem smo prišli v veliko telovadnico v kateri ni bilo dosti ljudi. Bil je moški v srednjih letih, z blond lasmi in njegovo telo je bilo polno mišic. Potem so tu bili še trije fanti in dve punci.
“Gospod Koncut, tukaj sta novi učenki o katerima sem vam govoril,” je rekel Alex in prekinil učitelja med razlago. “O, pozdravljeni! Sem Jack Koncut, učitelj za šport. Kar pridružita se nam. Le kje sem ostal… Aha. Vohuni morajo biti v stalni telesni pripravljenosti, imeti morajo kondicijo. Danes bomo delali na tem. Vzemite blazine in začnite z trebušnjaki. Naredite jih najmanj 60. Kakšno vprašanje?” Ker se nihče ni oglasil je Koncut nasmehnil in sedel na klop. Z Tiso sva sledili ostalim v manjši prostor v katerem so bili pripomočki za šport vseh vrst. Ob steni je bil velik kup blazin. Vsak je vzel eno in jo odnesel nazaj v telovadnico. In tako smo začeli.
“Ena, dva, tri, štiri,…” sem štela, dokler končno nisem prišla do šestdesetih trebušnjakov. Končala sem med prvimi, približno v enakem času kot Tisa. K nama je stopil Alex.
“Danes nimamo dosti pouka, saj je sobota. Pridita, pokazal vama bom vajino sobo. Delita si jo z Sophie,” je rekel in se napotil v hodnik iz katerega smo prišli. Nekaj časa smo hodili v tišini, po hodnikih vsake širine, višine, eni so bili bogato okrašeni, drugi ne.
“Ok, kmalu pridemo, v resnici točno… Zdaj!” je rekel in naenkrat sr je na stropu pojavila luknja. Tla pod njimi so se dvigala in kmalu zapolnila luknjo v stropu. Pred nami se je prikazala velika soba, v kateri so bile tri velike postelje, postavljene vzporedno druga drugi. Stene so bile prepleskane na zeleno in rumeno barvo. Ena od njih je bila prelepljena z ogromno posterji. Ob steni je stala zelo dolga miza, pred njo trije stoli. Na steni nad mizo je bila velika televizija. V kotu so bila nevpadljiva vrata rozane barve.
Iz njih je stopila punca, z gostimi svetlimii lasmi. Oblečena je bila v svetlo modre in rdeče hlače, pisano majico in belo, modro in zeleno krilo. “O, vidve sta verjetno Tisa in Lucy. Ne vesta kako sem se veselila tega trenutka. Odštevala sem čisto vsako sekundo, sicer je to bilo malo težko, še posebej ponoči…” a prekinil jo je Alex. “Sophie, dovolj govorjenja. Punci, to je Sophie. Je v isti skupini kot vidve in jaz. Pustil vas bom same,” je rekel in tla so se spet začela premikati. Z Tiso sva v zadnjem trenutku stopili v sobo.
Do večera smo se pogovarjale, Sophie nama je razkazala preostali del šole, šle smo na dvorišče šole(ki je bilo zelo veliko),…
Tisa: Tu je tako lepo!
Lucy: Res. Mislim da si ne bom zaželela vrniti se na staro šolo.
Sophie: Na katero šolo pa sta hodili?
Tisa: Na OŠ Dublin. Bilo je lepo, ampak za zdaj mi je tukaj lepše.
Lucy: Ja, super je.
Sophie: In ne pozabita, da jutri ni pouka. Ne rabita vstajati zgodaj.
Kmalu zatem sem zaspala v globok spanec.

Ok, to bi bilo vse za danes. Upam da vam je všeč.

Street Girl in Dragon Girl

0
0

Super je. Res obe z Street Girl zelo dobro pišeta. Supr zgodba

0
0

Že cel dan sem čakala na novi del, super je 🙂

0
0

Kak zaspiš v globok spanec?

0
0

Tak se reče. Še kakšna pripomba?!?

  • Dragon Girl
    No, v resnici se reče: padeš v globok spanec, ali globoko zaspiš. Priznam napako
  • Dragon Girl
    Ampak Vikky, zakaj bereš zgodbo če ti tako zelo ni všeč?
0
0

Dragon Girl zato da lahko komentiram kar mi ni všeč.

0
0

hey Vikky daj še ti napiši zgodbo, da ti mi malo pokomentiramo kaj nam ni všeč.

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*