0
0

Zbudila me je zelo glasna budilka, ki je stala pri Sophiejini postelji. Čakala sem, da jo ustavi, ampak ona je kar spala naprej.
Le kako lahko normalen človek tako trdno spi? Sophie je res precej nenormalna. Sem pomislila. Tudi Tisa se je že zbudila in ker je njena postelja bila bliže Sophiejini je izklopila budilko. Z skupnimi močmi sva jo nekako uspeli zbuditi.
Lucy: Sophie! Zbudi se!
Tisa: Sophie!
Sophie: Kaj se dogaja?! Kje sem?!
Lucy: Nič ni. Pomiri se.
Sophie: Zakaj sta me zbudili?
Tisa: Budilka je zvonila, pa sva mislili da je čas da vstanemo.
Sophie: Budilka je zvonila? Kdaj? No, vseeno, če je zvonila potem je čas da gremo na zajtrk. Oblecita se, jaz grem prva v kopalnico. Ok?
“Ok.” sva rekli z Tiso v en glas.
Le kaj naj oblečem? Hmmm. Težka naloga glede na to, da sva dobili čisto novo garderobo, ko sva prišli na šolo. Nisem mogla izbrati, zato sem pogledala Tiso. Ona je že bila oblečena. Na sebi je imela kavbojke z visokim pasom in majico z kratkimi rokavi. Izgledala je super. Tudi jaz sem izbrala kavbojke in kratko majico.
Ravno takrat je Sophie prišla iz kopalnice. Tisa je šla prva, zato sem se počesala in spletla lase v dolgo kito.
Lucy: Katera je prva ura?
Sophie: Najprej je vsekakor zajtrk, potem imamo vsaj mislim da računalništvo. Ampak nisem prepričana. Lahko vprašaš Alexa. On si zapomni vse.
Lucy: V redu. O, Tisa, si že nazaj?
Tako sem si še jaz umila zobe in skupaj smo se spustile nazaj na hodnik. Kmalu smo prišle do velikih vrat.
“To je jedilnica,” je rekla Sophie in odprla vrata. “Vsak dan imamo tukaj zajtrk, kosilo in večerjo.” V jedilnici so bile tri ne tako zelo dolge mize, pogrnjene ena z oranžnim, ena z zelenim in tretja z modrim prtom. Vsi za zeleno mizo so imeli zeleno značko. Spomnila sem se, da sem tudi jaz dobila eno tako. Verjetno je še bila v žepu hlač, ki sem jih nosila v soboto, ko sva z Tiso prišli sem. A takrat sem opazila nekakšno zeleno posodo pri vhodu v jedilnico. Notri je bil cel kup takih značk.
Lucy: A ti še imaš tisto značko, ki sva jo dobili v soboto?
Tisa:Ne. Pa ti? Agentka X je rekla, da je to značka za posamezne skupine. Mi smo zelena ekipa. Naš predstavnik je Dušan Popov. Bil je dvojni agent iz Srbije. Delal je za MI6, umrl pa je…
Lucy: Ok, ok, ne rabiš mi povedati vsega.
Sophie: Pa ti bom jaz. Torej, kot vidiš so tukaj tri skupine: oranžna-Mata Hari. Njena zgodba ni ravno prijetna… Potem je tukaj naša, zelena ekipa, torej Dušan Popov. Tisa ti je povedala večino. In še zadnja: modra. Aldrich Ames. Ti je jasno?
Lucy: Ja, seveda. Gremo jest. Lačna sem. Po pouku pa lahko gremo do najinih prijateljev. Ali?
Tako smo se sprehodile do naše mize, za katero so sedeli samo 4 fantje, med njimi tudi Alex, in ena punca. Vsedle smo se in Alex nas je prijazno pozdravil.
Alex: Dobro jutro punce! No, tisti ki še ne veste, to sta Tisa in Lucy, novi učenki. Saj ste ju videli v soboto pri športu.
Lucy: Jutro Alex.
Tisa: Dobro jutro.
“Ker še ne vesta, to so Cho,” je rekla Sophie in pokazala na punco, kitajko, z dolgimi črnimi lasmi in obraznimi potezami skoraj enakimi kot jih imajo vsi Kitajci, le polt je imela ma j rumeno, “John in Eddie,” je pokazala na dva fanta, ki sta si bila zelo podobna, po vsej verjetnosti sta bila dvojčka, z svetlo rjavimi lasmi in rjavimi očmi. Oba sta imela zelo širok nasmeh in zobe brez napake. “In Nick.” Je rekla, se nasmehnila in pokazala na blondnega fanta, z temno modrimi očmi.
“Me veseli,” sem rekla, kar je bilo res, saj sem zelo rada spoznavala nove ljudi. Tako smo se počasi najedli in se odpravili v računalniško učilnico, kjer naj bi imeli prvo uro. Dobili smo nalogo, v kateri smo morali za začetek zbrati čim več podatkov o znanih vohunih in jih vnesti v posebno napravo, ki je lahko diaprojekcirala napisano in to v treh dimenzijah. Za mene je bilo to zelo lahko, tudi Alexu, Johnu in Tisi, ostalim pa se je precej zatikalo. Potem smo imeli še šport; tekli smo med ovirami, skakali, plazili po tleh, plezali smo na vrvi…
Sledila je kemija, logika kjer so preverjali naš IQ. Potem še tehnika, še ena ura športa in na koncu ura, pri kateri smo se morali boriti proti namišljenemu liku.
Vse to je minilo precej hitro. Šli smo na kosilo in se malo skupaj sprehajali po gozdu, ki je bil del šole. Z Tiso sva stopili do Agentke X in prosili za novi znački, seveda nama jih je dala. Potem smo z Sophie in Tiso šle v našo sobo. “A bomo šle k vajinim starim prijateljem?” naju je vprašala Sophie. V resnici sem na to že čisto pozabila. “Ne vem. Koliko je ura? Saj se spomnita kako dolgo smo včeraj hodile?” sem vprašala. “Zdaj je 18.27, ne vem če bo nam uspelo. Lahko gremo jutri. Zdaj pa bi lahko šle v ‘dnevno sobo’. Tam še nista bili,” je predlagala Sophie. “Lahko bi šle. Zanima me. Pa ti Lucy?” “Ja, seveda. Gremo,” sem rekla in skupaj smo se odpravile. Šle smo po čisto drugi poti, in čez nekaj časa smo prišle do sobe, od katere nas je ločevala debela zavesa. Stopile smo not in zagledale vse fante iz naše ekipe, ki so igrali pantomimo in se smejali. Z veseljem sem se jim pridružila.
Bilo je že precej čez polnoč, ko smo se vrnile v sobo. A jaz nisem mogla zaspati. Gledala sem Sophie in Tiso, gledala sem njun prsni koš, kako se dviga in spušča in dviga…
Takrat mi je bilo dovolj počitka, če bi lahko to tako imenovali, in odločila sem se, da grem na sprehod. Potiho sem se odpravila na dvorišče in do gozda. Bilo je zelo lepo. Luna je bila skoraj polna in na nebu se je videlo ogromno zvezd. Tako sem se mirno sprehajala in vdihovala svež nočni zrak. In takrat sem zagledala temno postavo, ki je stala ob drevesu. Počasi sem šla bližje in iskala skrivališča za drevesi. Tako sem bila kmalu le nekaj metrov oddaljena od te postave. Še vedno se ni dalo razločiti če je to moški ali ženska, zato sem stopila še bližje. Bila sem točno za to postavo, ko je za mano počila suha vejica. Hitro sem se obrnila in vame se je usmeril snop svetlobe. Zakrila sem si oči in vprašala kdo je to.
“Ne skrbi. Sem samo nek človek, ki ga ti ne bi smela videti.” se je oglasila oseba z svetilko. To je bil moški, sem presodila po globokem glasu. “In če smem vedeti, kdo si?” je vprašal moški.
“In zakaj bi ti to moral vedeti?” sem vprašala z izzivalnim glasom. “Kdo si potem TI? In zakaj te ne bi smela videti?”
“Pridi z mano in ti bom pokazal vse,” je rekel moški in odmaknil snop svetlobe od mojih oči. “In če te zanima kaj je tisto,” je rekel in pomignil k postavi ki je zdaj stala za mano, “To je vaba.”
Zdaj sem postala zelo radovedna. Morala sem izvedeti kaj mi želi pokazati človek. Nisem bila prepričana da bi šla Pomislila sem, da je to ugrabitev, saj če grem za nekim tujcem, ne vem kam bova šla… A na koncu sem vseeno stopila za njim. Hodila sva nazaj proti šoli. Potem do računalniške učilnice. Potem do omare z knijgami v učilnici. Moški je pritisnil na eno knjigo in omara se je obrnila ter nama ustvarila prehod, tako kot v kakšnem filmu. Hodila sva po kratkem hodniku in pri prvih vratih ki so bila na desni strani sva stopila v majhno sobo. Vsaj izgledala je majhna, saj je bilo v njej ogromno računalniških ekranov, knjige so ležale po tleh, v sobi je bil celo majhen štedilnik. “To je nadzorna soba,” je rekel moški. “Kamere so postavljene v čisto vseh sobah po celi šoli. Poleg tega tukaj razmišljamo. Delamo učni načrt za vse tri skupine. Organiziramo potovanja in naloge ki jih morate opraviti da ostanete ne šoli. Pravkar si opravila en preizkus,” je rekel. “Kakšen preizkus?” sem vprašala. “Glej, vsak vohun mora bit radoveden, mora žrtvovati sebe, da bi izvedel kakšen podatek. Ti si žrtvovala sebe, da bi izvedela kaj sem ti želel pokazati. Videl sem kako si šla iz šole. In zato sem se odločil, da te preizkusim. Zdaj pa pojdi v sobo in zaspi. Pa nikomur ne povej da si bila tu, ali da si bila preizkušena. Oni bodo morali to izkusiti sami.” je rekel in sedel. Ubogala sem ga in se brez besed vrnila v sobo, kjer sem v trenutku zaspala.

To bi bilo vse. Se opravičujem ker včeraj nisem objavila tega dela, ampak računalnik se nam je pokvaril in…
Prosim komentirajte 🙂

0
0

To je ful podobno Harryu Potteru. Ker tam se delijo po domovih, v tej zgodbi pa po nekih značkah al kaj je tisto.
Tudi v tisti knjigi sta dvojčka in pravtako punca, ki ji je ime Cho.
In ko si napisala: Potem smo imeli še šport; tekli smo med ovirami, skakali, plazili po tleh, plezali smo na vrvi…
Plezali po vrveh na na vrvi.

0
0

Super zgodba,zelo zanimiva.

0
0

Super zgodba. Še posebej mi je všeč, da je punci ime Cho, saj je to eno izmed mojih najljubših imen. Poguglala sem Mata Hari, Dušan Popov in Aldrich Ames in všeč mi je da so vsi bili vohuni. Prav tako je super, da sta v zgodbi dvojčka, saj imam tudi jaz sestro dvojčico.
Super zgodba

0
0

dobra je (:

0
0

ful dobra. res. naj

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*