0
0

Videla sem vesolje. Celotno galaksijo, ki se je zaspano in počasi premikala. Bilo je kot v kakšnem filmu, a vseeno se je še odvijalo dosti počasneje. Mimo mene so leteli asteroidi, planeti ter svetle in zaslepljujoče zvezde, tu in tam kakšen satelit, ki so ga poslali iz Zemlje. Pomaknila sem se k majhnemu planetu, ki je bil zelo podoben Saturnu, a je bil dosti manjši. Potem sem odlebdela do majhne zvezde. Vse se je premikalo zelo počasi. In prav tako je bilo vse zelo majhno. Oči so se mi počasi zapirale, bila sem vedno bolj zaspana in nisem imela več občutka za čas. Zagledala sem Zemljo, iz strani na kateri je bila noč. Na milijarde luči se je odsotno svetlikalo, na nek način uprizarjalo nekaj. A nisem še mogla spomniti kaj. Vse luči so bile rumenkaste ali bele, le ena je bila živo rdeča. Bila mi je vedno bliže, medtem ko so se ostale zadržale na Modrem planetu. Ta luč je bila že nevarno blizu. Sedaj je bila že velika kot kakšno jabolko, prej pa kot majhna pika. Kmalu se je luč povečala na velikost knjige, nato avta, na koncu mi je zakrila celotno vidno polje. Šele takrat sem se spomnila, da bi to lahko bilo nevarno. Zagledala sem špic, bil je podoben konici svinčnika. Bila moje vedno bliže in bliže, dokler ni bila že pred mojim nosom. Nisem se mogla premakniti, ali še rešiti. Le kje sem izgubila toliko energije? “Na pomoč!” sem zavpila z zadnjimi močmi.
“Lucy! Kaj ti je? Zakaj kričiš?” me je vprašala Sophie.
L: Oh, Sophie. Verjetno sem samo sanjala. Kje drugje pa bi se mi nekaj konica zapičila v trebuh?
S: Še dobro da se ti ni. Le kaj bi brez tebe?
L: Koliko je ura?
S: Kmalu bo enajst. Zamudila si zajtrk.
L: Enajst?! Kako sem lahko tako dolgo spala? Hm. Kje je Tisa?
S: Spet je šla v telovadnico. Verjetno bi še morala poćivati, ampak kaj moremo.
L: Kaj imaš v planu za danes?
S: Ne vem, mogoče lahko gremo na dolg sprehod. Ali malo v mesto. Že vem! Imaš rada živali?
L: Ja, seveda.
S: Potem bi po kosilu lahko šle do šolskega ‘živalskega vrta’. Všeč ti bo, verjemi.
Tako sva se uredili in že je bil čas za kosilo. Večina prijateljev je že bila na kosilu, le Tise ni bilo. Kdo bi vedel kje je bila? Kosilo je bilo zelo okusno. Šele takrat sem se spomnila, da je minil prvi teden na šoli. Neverjetno, kako hitro mineva čas. Me prav zanima koliko časa bom še ostala tukaj.
Z Sophie sva šli nazaj v sobo po toplejša oblačila, saj je postajalo vse hladneje. Tisi sva pustili sporočilo, da naju lahko najde na dvorišču. Šele takrat sem opazila rdeč gumb nad mojo posteljo. Bila je tudi nad Sophiejino, a na Tisini pa ne. Pritisnila sem ga in zaslišal se je robotski glas X-ice:
Pozdravljena, prosim oglasi se v moji pisarni. To je pomembno!
Agentka X.
Isto sporočilo je dobila tudi moja sostanovalka. Tako nama je ravnateljica uničila plan.
Le kaj je narobe?
Z Sophie sva šli do pisarne ravnateljice, kaj bi drugega. Tam sta že bila dvojčka in Alex. Cho se nam je pridružila čez nekaj minut, potem je prišel še Nick.
A.X: Dober dan. Ne bom zavlačevala. Torej, v četrtek so nam javili, da je nek norec poletel v vesolje z doma sestavljeno raketo. To smo bolj podrobno raziskali in izvedeli smo, da je terorist. Obiskali smo njegovo družino in povedali so nam vse o njegovem planu. Na tisti raketi je delal že več let. V njegovem domu smo našli načrt; je res zelo dobro zaščitena. V njej je nekaj računalnikov, ki nadzorujejo cel sistem rakete. V spodnjem delu je loputa, iz katere se bo ob določenem času spustil nek plin. Še ne vemo kakšen. Ta plin naj bi bil strupen. Spustil ga bo na Zemljo in ustvaril pravi pokol. Na srečo se lahko zaščitimo, a na milijone ljudi bo v nevarnosti. Želimo ga ustaviti, a naši najboljši agenti niso razpoložljivi. Zato smo mislili poslati varnostnike, a šola mora biti zavarovana. Tukaj nastopite vi. Poleteli boste v Vesolje, izsledili ga boste in ustavili. Z vami bo šel tudi fant iz oranžne skupine, a zdaj nima časa da bi prišel. Tukaj je načrt. Vsak ima drugačno nalogo.

Dala nam je majhne diaprojektorje in rekla, da naj vsebino pogledamo v sobah. Dodala je tudi, naj se dobro naspimo, saj bomo se naslednji večer odpravili v vesolje.
Torej sem imela prav! Vedela sem, da bomo šli namesto najboljših. Verjetno niso želeli tvegati z profesionalci, saj so oni nenadomestljivi.
Z Sophie sva se odpravili iskat Tiso v telovadnico, saj je tam bila najpogosteje. Ko sva stopili v prostor je ravno sezuvala čevlje. Zraven nje je bil Miha, gospod Koncut pa je pospravljal nekaj v omaro.
T: O, Lucy! Kaj pa ti tukaj?
L: Pridi z nama. Pomembno je.
T: Ok, vredu. Takoj pridem. Dobimo se v sobi, ne rabita me čakati.
Prišla je nekaj minut za nama. Skupaj smo sedle na posteljo in začele gledati diaprojekcijo.

Videle smo nekaj majhnih postav. Vse so bile zelene barve, razen treh; ena je bila oranžna, druga vpadljivo rdeče barve in tretja črne. Zagledale smo načrt rakete. Pogled se je dvignil do najvišjega dela. Tam je bil nek človek označen z črno barvo. Tam so bile tudi rdeča, oranžna in dve zeleni postavi. Nekako so onesposobile črnega človeka in zelena je začela nekaj delati na računalniku. Del rakete se je umaknil in prikazala se je legenda:
Rdeča= Lucy Brown, naprava je vaša, označeni ste z posebno barvo da se opazite
Zelena=Tisa Bell, Alex Jones
Oranžna=Miha Juhart
Črna= zločinec

Pogled se je spustil to osrednjega dela. Tam si bile tri zelene postave. Varovale sto preostala računalnika.
Legenda je pokazala, da sto to dvojčka in Sophie.
Na koncu je bil na vrsti še najnižji del rakete. Tam je bilo nekaj črnih postav in dve zeleni. Lahko sem že predvidevala da so črni pomočniki terorista, zelena pa sta Cho in Nick. Tako je tudi bilo.
S: To pa je dober plan. Zelo izpopolnjen.
T: Lepo da so vključili vse iz zelene ekipe. Pa tudi Miho.
L: Res.
Rekli so, naj se naspimo, zato sem si umila zobe in se odpravila v posteljo. Še precej dolgo sem poslušala kako se Tisa in Sophie pogovarjata, a na koncu sta tudi oni dve zaspali.

0
0

Super je! Best zgodba.
Pa všeč mi je, da grejo v akcijo.

0
0

najbolša zgodba

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*