0
0

Le kako je lahko noč tako dolga? Vlekla se je kot polž. Kot zelo počasen polž. Ko pa je končno prišlo jutro (če bi lahko tem tako rekli, saj smo bili v vesolju) sem bila zelo zelo utrujena. Oči so mi lezle skupaj, nisem jih mogla obdržati odprtih. In potem je tu še raketa. Ni prijetno biti tam, sicer najnovejše tehnologije ne manjka. Na srečo smo lahko normalno hodili po plovilu. In moj trebuh ni dobro prenašal letenja. Sililo me je na bruhanje, a sem se nekako uspela zadržati.
Agentka X je rekla, da bomo danes onesposobili plovilo, če bo seveda vse šlo po planih in res smo včeraj nekaj zaznali. Ta stvar, ki naj bi prihajala iz Zemlje je bila oddaljena od nas nekaj milijonov kilometrov in premikala se je z podobno hitrostjo kot mi. Zato smo malo pospešili in oddaljenost se je začela zmanjševati. Ko so se ostali zbudili smo bili samo nekaj tisoč kilometrov daleč.
A: Lucy, pridi! Greva na zajtrk.
L: V redu. Pridem takoj. Samo počakam Tiso in Sophie.
A: Tisa je že v jedilnici, Sophie pa si umiva zobe. Ne išči izgovorov.
L: Ok, ok, že grem.

Skupaj sva hodila po praznem hodniku. Vse je bilo belo. Vsaka stena, strop in tla. Pohištva ni bilo. Na eni od sten je bilo majhno okno. Pogledala sem ven in zagledala nekaj planetov. Bili so Mars, Venera, ki je bila precej daleč in Zemlja. Potem je tu bilo še nekaj skal, ki so se hitro premikale poleg nas in nekaj kometov. Vse skupaj je izgledalo čudovito. V živo je bilo čisto drugače kot na slikah. Bilo je čarobno. Kot v mojih sanjah. A moje razmišljanje je prekinil Alex.

A: Lepo je. Šele zdaj sem opazil kako krhka je Zemlja.
L: Ja, res je…
Tisa je prikorakala v prostor. Izgledala je zadovoljno, kot da bi naredila nekaj, česar si je že dolgo želela.
T: Jutro Lucy, jutro Alex. Imam novico. Iz Zemlje smo dobili sporočilo. Mislim iz šole. Rekli so, da nas spremljajo. Nekako so uspeli vdreti v računalnik tistega človeka. Našli so čisto vse načrte. Hotel se je vrniti do Zemlje in jo obkrožiti, zraven pa spuščati tisti plin. Letel bi še znotraj našega ozračja. Torej bi se plin spustil do površja, saj je težek. Pobil bi ogromno ljudi. Na srečo smo mi tukaj. Obrnili smo se nazaj proti Zemlji da ga pričakamo.
A: To je super. Mislim, super je, da so vdrli v njegov računalnik. Tisto z pobijanjem nikakor ni super. A so kaj rekli kdaj naj bi ga dosegli?
T: Ja, okoli petih popoldan.
L: Res super. Sem že nestrpna.
A: A gremo na zajtrk?
T: Seveda, vidva kar pojdita. Jaz sem že jedla. In verjamita mi: ni fino. Že komaj čakam da se vrnemo nazaj. Včeraj popoldan se nisem najedla.

Tako sva z Alexom šla v jedilnico, nikogar ni bilo not. Mogoče je to že malo sumljivo. Le kje so vsi? Vprašala sem Alexa, če je videl dvojčka in rekel je, da sta še spala ko je prišel pome. Najedla sva se, a ne preveč, saj je bila hrana preprosto ogabna. Torej je Tisa imela prav. Ampak kdo bi si mislil da je res tako zelo neokusna?
Po zajtrku sva se vrnila vsak v svojo sobo. Nekako sem celo uspela zaspati. In to za dolgo. Spala sem od devetih zjutraj do treh popoldan. Ko sem se zbudila sem zagledala Sophie in Tiso kako ležita. Bili sta popolnoma negibni. Nisem videla ali dihata. Na začetku me je zgrabila panika, a sem se pomirila ko sem zaslišala kako je ena od njiju potiho zasmrčala. To me je spravilo v smeh. In naenkrat se kar nisem mogla nehati smejati. Preplavilo me je veselje in sreča, postala sem pomirjena in sproščena, naspana. Zvrnila sem se nazaj na posteljo in se smejala, dokler me to ni izmučilo. Nisem bila več napeta, trema je izginila in počutila sem se kot prerojena. Nisem si mislila, da se bo mi to kdaj zgodilo.

T: Kaj je tako smešno?
L: Tisa! Ne veš kako si me prestrašila! Smešno pa je… v resnici ne vem. Samo začela sem se smejati.
T: Poslušam te že precej dolgo…
L: Enkrat bi se morala tudi ti tako smejati. Če se ne boš, boš obžalovala. Mogoče se ti zdi čudno, ampak občutek je super.
Nasmehnila se je in vstala iz svojega ležišča.
T: Če je res tako “super”, res ne smem zamuditi.
L: In zakaj si tako poudarila SUPER?
T: Preveč dobro poslušaš. Pridi z mano, greva pogledat v nadzorno sobo.
L: Ok. Že grem.
Tako sva tiho šli do velike nadzorne sobe. To je bil zelo sodoben in moderen prostor. Pri velikem oknu, ki se je raztezalo po polovici prostora je bil velik pult z ogromno gumbi različnih barv in oblik. Tukaj sem bila samo enkrat. Tisa pa je bila videti kot da se spozna na vse v tem prostoru. Preverila je hitrost in temperaturo v plovilu, pogledala je, koliko je od nas oddaljeno plovilo, s kakšno hitrostjo pelje. Preverila je čez koliko časa bomo na cilju in kdaj bo on prišel do nas.
T: Tukaj je samo 17 stopinj. A ti ni hladno? Človek se oddaljuje od nas. Ne hitro. Prišli bomo čez dve uri in če preračunam da bo njegovo plovilo peljalo še nekaj časa naprej in potem še nazaj do nas je to precej. Mogoče bo rabil okoli tri ure.
L: Torej bo zamudil.
T: Ja. Ampak vseeno ne tako dosti. Tiri ure gor ali dol, samo da bo še danes.
L: Tisa. Tri ure. To ni tako zelo malo.
T: Človekov najboljši svetovalec je čas.
L: Kje si pa našla to? Od kdaj vsenaokoli recitiraš pregovore?
Obe sva se nasmehnili. Kakšno srečo imam da poznam takega človeka kot je ona. Nekateri bi mislili da želim biti nesramna, z tem da rečem da vsenaokoli recitira nekaj, a ona je vedela da se šalim.
Skupaj sva šli nazaj v sobo. Sophie se je že zbudila in Cho je sedela na moji postelji. Pogovarjali sta se nekaj. Z Tiso še nisva stopili not in hitro me je potegnila nazaj.
T: Počakaj, saj hodiva na vohunsko šolo, ali? Lahko vadiva na prijateljicah.
To je zašepetala, da je punci ne bi slišali. Bila je tudi zelo nasmejana, kot vedno ko sva počeli neko neumnost. Ampak lepo se je zabavati, sem pomislila. In tako sva se spustili v akcijo. Tiho sem stopila do vrat in jih potiho odprla, ravno toliko, da sva slišali o čemu je govora. Nista opazili. Tisa je stopila na drugo stran vrat.
S: Mislim da sem nekaj slišala, grem pogledat.
C: Ne rabiš. Verjetno je kakšen fant. Pusti.
Šlo mi je na smeh. Fant? Tudi Tisa se je smejala, a ne glasno.
S: Kakor rečeš. Kje sva ostali? Seveda.
C: A boš res?
S: Seveda. Zakaj ne bi? Saj ni nič takega.
C: Ampak Sophie…
S: Res mislim da slišim nekoga. Grem pogledat.
Ojoj. Z Tiso sva hitro in tiho zbežali vsaka na svojo stran hodnika. Slišali sva kako so se odprla vrata in nekdo je stopil ven. Slišala sem korake, ki so se mi približevali in odprla sem vrata prve sobe ter stopila vanjo. Naslonila sem se na zaprta vrata in poslušala kako so se koraki oddaljevali. Odprla sem oči in zagledala fante kako z začudenim izrazom buljijo vame. Tu so bili Alex, dvojčka in Miha. Dvojčka sta celo malo odprla usta.
E (Eddie): Kaj za…
A: Lucy…
M: Em…
L: Nehajte no. Zakaj ste takšni? A ne smem priti v vašo sobo?
A: Torej, zakaj si tu?
L: Z Tiso sva se malo “igrali” vohune. Nič posebnega. Samo Sophie in Cho.
E: Aha. Torej se ona skriva v shrambi?
L: Hahaha. Kako smešno. (sarkastično)
Slišala sem korake, ki so se približevali. Prihajali so iz strani v katero so prej šli.
L: Skrijte me, hitro.
M: Kako se reče…?
L: Proooosim.
A: Tako je prav.

Pustili so, da grem v omaro. Vrata sem zaprla ravno ko je nekdo stopil v sobo.
“Hej fantje. A je kdo slučajno skrit v vaši sobi?” je vprašala neka punca. “Kaj? Kdo bi se skrival tukaj?” to je bil Miha. “Ok, potem pa nič.” spet punca.
Vrata so se zaprla in stopila sem ven iz omare.
A: To pa je bilo blizu
E in J (John) : Pa res.
L: Hvala za skrivališče. Aja, verjetno vas zanima, prišli bomo ob petih, ampak on bo naredil krog po Osončju. Ob osmih bo prišel do nas. Ampak vse to je približno.
M: Hvala.

Posedala sem še tistih nekaj ur in ko je končno prišla osma ura smo se vsi zbrali v nadzorni sobi. Vsi smo gledali skozi okno če bomo kaj zagledali. Tako smo gledali tja precej časa. Minilo je nekaj minut, pol ure, ena ura, nekateri smo že začeli zehati. Minilo je še nekaj minut preden je Nick rekel, da je videl nekaj v daljavi. Nekaj naj bi se močno lesketalo. Čez nekaj časa smo tudi mi videli. Ta stvar je prihajala proti nam. Miha je preveril ali je to to, kar iščemo. Res je bilo. Začeli smo ogrevati mišice in vse ostalo, da bi bili v pripravljenosti. A takrat sem se spomnila nečesa.
L: Družba, kako bomo prišli tja gor?
Vsi so utihnili. To ni dober znak. Po dolgem premoru se je oglasila Tisa.
T: Poslala bom sporočilo na šolo.
Hitro je stopila do majhnega računalnika, ki je bil pritrjen na pult pred oknom. Natipkala je kratko sporočilo in na srečo so takoj odgovorili. Bila je agentka x. V resnici njen glas:
AX: Dober večer vsem. Tisa je vprašala kakko boste prišli na plovilo. Imamo preprosto rešitev za to. Ne boste vi šli tja gor ampak bo on prišel k vam. Verjetno bo vas opazil. In kdo si želi nasprotnike, ki gledajo kako on pobija ljudi? Zato bo po vsej verjetnosti prišel na naše plovilo, da bi najprej opravil z vami. Se sprašujete kaj bo, če ne bo prišel? To je plan B. Oblekli boste obleke, ki so v nadzorni sobi v omari na desnem zidu. Na žalost imamo le štiri obleke za astronavte, saj računamo na plan A. Zato boste šli gor samo štirje. Izberite štiri najboljše. Zločinca pripeljite živega. Dosti sreče, uporabljajte možgane. Lep pozdrav.

Kako lepo. Samo štirje bodo šli gor. To sploh ni fer. Jaz sigurno ne bom med njimi.
A: Hmmmm. Kdo bo šel tja? Se kdo javi? Ali pa bomo morali sami določiti?
C: Jaz stoodstotno ne.
S: Tudi jaz ne.
E in J: Ne hvala.
N: Tudi jaz raje ne bi šel…
T: Torej ostanemo Lucy, Miha, Alex in jaz.

Tega nikakor nisem pričakovala. Karkoli, upam da bo vse ostalo na planu A. Njegovo plovilo se nam je že nevarno približalo. Začelo se je ustavljati, dokler ni stalo točno zraven nas. Iz njega se je spustilo nekakšno malo vozilo, podobno avtomobilu. Zapeljalo je proti nam. Iz vrha avta se je dvignila tabla na kateri se je izpisalo sporočilo: “ODPRITE VRATA. TAKOJ”. Ubogali smo njegove zapovedi in Alex je stisnil na gumb za odpiranje vrat za pristajanje. Hitro smo stekli do vrat in nestrpno čakali. Slišali smo kako je nekdo stopil na tla. Skozi steklo na vratih smo videli kako se je neka oseba odrinila od ‘avta’. Bila je oblečena v astronavtsko obleko. Stopila je v nekakšen dovod kisika, ki je stal pred njim. Ta je na nek način izsesal vse kar je prinesel od zunaj in uvajal kisik v prostor. Ta oseba je slekla opravo in si nadela masko, a vse to tako, da nismo mogli videti njenega obraza. Stopila je k nam. “Kdo ste vi?” je vprašal moški z robotskim glasom. Tisa mu je odgovorila. “Zakaj ste tu?” je vprašal. “Da vas ustavimo,” sem rekla. “Ustavite pri čem?” je vprašal. Alex je odgovoril in moški se je na ves glas nasmejal. “Od kdaj pošiljajo na take naloge navadne neizkušene najstnike?” je vprašal bolj sebe kot nas. “Karkoli, opravil bom z vami, kot bi rekel keks.” je rekel in udaril v zrak proti Nicku. On se je spretno umaknil. Miha ga je poskusil udariti v obraz, a na žalost neuspešno. Nato sta se ga Eddie in Jack lotila z udarci po kolenih. A imel je orožje. Iz čevlja je potegnil majhen žepni nož. Začel je mahati vse okoli sebe z njim in uspelo mu je zadeti Alexovo roko. Nož se mu je zaril globoko v meso in ko ga je potegnil ven je bil ves krvav. Alex je zakričal in začel z zdravo roko udarjati v moškega. Jaz sem se spomnila na nože v jedilnici. Zbežala sem do prostora z hrano in vzela v roko nekaj nožev, ki so mi prvi prišli pod roko. Hitro sem se vrnila nazaj in dvojčka, Tisa in Miha so moškega spravili v kot. Alex je sedel na tleh in zavijal roko v majico. Podala sem en nož tisi in enega Mihi. Tretji je bil za Eddieja, več pa jih nisem imela. “Ne pozabite, ne smete ga ubiti,” je rekel Miha. “Mi ni prišlo na kraj pameti,” je odgovorila Tisa. Neusmiljeno ga je zabodla v nogo in zakričal je od bolečine. Padel je na tla in vsega je bilo konec. Skupaj smo ga odnesli na eno od postelj in ga zvezali nanjo. Usmerili smo plovilo nazaj domov in tudi sami šli spat. Še prej pa sem Alexu razkužila rano na roki in jo trdno povezala. Z spanjem nisem imela problemov, saj sem bila zelo utrujena.

Upam da vam je všeč. Prosim komentirajte. 🙂

1
0

Super zgodba,zelo napeta.

0
0

Ful dobra zgodba. Ampak imam eno vprašanje:
Kdo je ta oseba, ki so jo ujeli?
Hvala za odgovor 🙂

0
0

Super je!

0
0

Candy, če se spomniš, je nek kriminalec zbežav v vesolje.To je bilo napisano nekaj malo dni nazaj. In mislim da si na tisti del komentirala

0
0

Hvala Street Girl. Ja, komentirala sem na tisti del ampak nimam ravno dobrega spomina…

0
0

to je super. pa ful dolgi del. všeč mi je

0
0

Cooool zgodba!!!

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*