1
0

Takrat, ko se je vse skupaj začelo sem se zbudila okrog sedmih. Ravno smo prestavili uro, zato se mi še ni ljubilo vstati. Običajno spim do osmih, zato je bilo to zame precej zgodaj. Kar ležala sem v postelji in nisem niti pomislila na to, da bi vstala! Toda na žalost je nekdo (nimam pojma kdo, ker pri zgodovini napol spim) izumil telefone. No kakor koli. Ta blesava stvarca je začela tako glasno nabijati komad Thunder, ki sem si ga včeraj nastavila za zvonec, da me je kar vrglo iz postelje. Če bi bila edinka, bi me za to prav brigalo, ker gresta mami in oči v službo že ob šestih in ju tako ali tako ni doma. Na žalost pa imam starejšega brata, ki bi ponorel, če bi ga zbudila. No, vstala sem in jezno pogledala ekran telefona, kot bi bil za vse kriv prav on. LILI je pisalo na ekranu. Pritisnila sem zeleno tipko na kateri je bil narisan telefon. No, saj veste! Tista tipka, ki jo pritisneš, da se oglasiš. Vem zakaj sem jo pritisnila. Ker se rada učim iz napak. Če prekineš ko te kliče Lili, je to kot prekletstvo. Kliče te tudi 50x če je treba. Samo da se oglasiš. Čeprav ne verujem v Boga, je moral biti prav on tisti, ki mi je takrat rekel naj se oglasim. Kajti kar sem slišala potem, je za zmeraj zaznamovalo moje preživetje na naši osnovni šoli!

Se nadaljuje….
P.S. Komentirajte! 🙂

0
0

Dobra zgodba.

0
0

Wow! Zelo super zgodba, mi je že všeč…Kar tako naprej 😉

0
0

Hvala! 🙂 🙂

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*