1
0

Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Vame? Ne. Nikdar. “Mia? Mia? Si še tu?” “Ja Lili. Malo moram premisliti. Te pokličem nazaj.” Sem rekla in preden bi Lili lahko izkoristila priložnost, da komentira moj stil oblačenja, sem že prekinila. Telefon sem spustila na tla, da je pristal na puhastem tepihu, sama pa sem se zagledala v oblake. Moje večne sanje so se uresničile, pa niti nisem bila tako vesela! Kaj je narobe z mano?
Vedela sem kaj je narobe. Nisem vedela kako je to, če si z nekom “parček”. Vse o čemer sem razmišljala zdaj, je bilo kaj bo, če me pusti? Tega ne bi preživela. Obsojena bi bila na večno žalost in tudi bom. Nič ni večno. Osnovnošolske ljubezni se nikoli ne končajo dobro. Še najbolje bi bilo, če bi enostavno bila pametna in bi takoj rekla, da me ne zanima. Toda jaz sem pač jaz. Ko se uresničijo moje sanje, se jim pa ja ne mislim kar tako odpovedati. In tako sem po desetih minutah premišljevanja, znova klicala Lili in ji dovolila, da pokliče Maksa in mu pove, da se dobimo ob osmih v šoli. Petnajst do osmih. Joj no! “Sploh ne vem kaj bi oblekla!”sem potožila Lili. “Pri tebi sem čez tri minutke. Bova skupaj izbrali kaj primernega.” Je Lili kar blestela od sreče. Tokrat je nisem mislila zavrniti. Brez nje, bi šla danes v šolo z eno svojih roza oblekic in se osramotila do konca svojih dni. Polek tega, pa bi bilo Maksu tako nerodno, da bi vsem takoj zatrdil, da so se njegova čustva nekoliko zmotila. Hvala ti Lili.

Se nadaljuje…
P.S. V komentarjih mi povejte, kako si predstavljate Makda in kaj vam pri zgodbi ni všeč.

0
0

kokar enga princa pr zgodbi mi ni vsec da je tok kratka pis dals

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*