0
0

Odločula sem se, da objavim prvi del ene izmed mojih zgodb. Kako se vam zdi?

Prepričana sem, da če bi lahko jokala potem bi.
Vendar je to zame nemogoče že zadnjih pet let. Zaradi ene napake. Zaradi moje neumnosti. Moje neustavljive trme. Ker sem se vmešala, ko je bilo to najmanj potrebno.
“Kako si bila lahko tako neumna Hana? ” sem se po tiho vprašala medtem, ko sem z neverjetno lahkoto hodila po ulici.
Nisem se rabila obremenjevati s tem kam grem. Podzavestno sem vedela kam moram.
Starši so mi zmeraj govorili “Ne sprehajaj se po ulicah sredi noči, zlasti ne sama”.
Zdaj nisem več rabila skrbeti za to. Ni bilo nevarnosti, da bi mi kdo storil kaj hudega.
Kmalu sem zagledala dve postavi. Moški in ženska, sem ugotovila že čez nekaj sekund. Izgledala sta zadovoljno. Srečno.
Seveda, le kdo ne bi bil? Saj je vendar božični večer.
“Dober večer” sem pozdravila, ko sta šla mimo mene.
Nobeden od njiju mi ni odzdravil.
Čeprav sem bila takšnega odziva vajena, je čez moj obraz šinila senca žalosti.
“Počakajta!” sem za sabo zaslišala glas. Obrnila sem se in za mano je stal še en moški. Ljudje ga zagotovo ne bi mogli videti, saj je bil oblečen v črno, ulico pa sta osvetljevali le medli svetlobi obcestnih luči.
Moški je ves vsel stekel narovnost proti paru, ki sta šla prej mimo mene.
Seveda me ni videl in odšel naravnost skozi mene.
Priznam, da sem vajena tega, vendar vseeno ni prijetno.
Nisem več mogla biti prisotna pri srečanju starih prijateljev. Trenutek se mi je zdel preveč oseben, čeprav me oni niso videli.
Božiča z mojo družino nisem praznovala že pet let.
Prva tri leta jih sploh videti nisem mogla. Vedela sem, da sem jih razočarala in grozno prizadela.
Mojo mamo, očeta, dedka, babico ter brata in sestri. Globoko sem zavzdihnila (ne vem sicer čemu, saj sploh ne rabim dihati). Pogrešala sem jih.
Sploh nisem opazila, da sem prispela na svoj cilj- naša hiša.
Zunaj so bile okoli velikega drevesa ovite lučke. Svetile so v rdeči, rumeni, modri ter zeleni barvi. Spomnim se kako sem jih kot majhna punčka občudovala skozi okno moje sobe.
V trenutku mi je bilo žal, da sem pomislila na to, saj sem se podzavestno dvignila od tal in pristala šele, na tleh v moji sobi.
Bolelo me je, ko sem jo videla. Bila je temna in prazna. Najhujše je bilo to, da se ni spremenila. Vsi zvezki, plakati, stol, miza, omara, predali… vse je bilo enako kot takrat, ko sem zadnjič odšla iz nje.
Legla sem na posteljo.
V bistvu sem lebdela par centimetrov nad njo. Ležati nisem mogla- tako kot tudi spati več ne.
Od spodaj sem zaslišala smeh.
Bilo mi je všeč, da se ima vsaj moja družina lepo. Vse se je zgodilo zelo hitro in naslednje kar se spomnim je, da sem bila zunaj in jih opazovala skozi okno.
Sedeli so za mizo in jedli.
Babica je, tako kot vsako leto, naredila božično večerjo. Takrat se je zbrala vsa družina.
Na skrajni levi, pa je bil en stol prazen. Moj stol. Tam sem zmeraj sedela jaz.
Nagnila sem se naprej, da bi bolje videla vso družino, ko sem na stolu zagledala nekaj novega.
Na njem je bila slika. Moja slika. Zraven pa velik list. S čudovitimi črkami (verjetno sta jih napisali sestri) je pisalo HANA.
Še celo krožnik so mi pripravili. In na njem so bile vse moje najljubše jedi.
Vsakič, ko je kdo pogledal proti stolu, se mu je na obraz prikradla senca žalosti.
Želela sem jim povedati, da sem v redu. Da ne smejo biti žalostni, saj sem umrla po lastni krivdi.
Vendar to ni bilo mogoče.
In tako sem še naprej strmela skozi okno.

0
0

Super je! Nadaljuj!

0
0

Nadaljuj!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Supr je!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

0
0

Res ful dobro! Lepo prosim, nadaljuj!

0
0

Pozitivka:
Meni se zdi zanimivo. Komaj čakam nadaljevanje. Všeč mi je, da ni toliko slovničnih napak in da so povedi smeselne.

Negativka:
Jaz se ne strinjam. Zakaj ne moreš kar na ravnost povedat kaj se ji je zgodilo, ne pa da kr nekaj bluziš.

0
0

Draga Pozitivka&Negativka!
Saj v tem je fora! Da te držijo v napetosti in ne razkrijejo vsega na začetku. Ker je tako bolj zanimivo. Ne me narobe razumet, nič slabega ne mislim, samo meni je ta stil pisanja všeč.

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*