Odgovorjeno
0
0

Bilo je okrog polnoči. Luno so zakrivali oblaki, zato svetlobe ni bilo. V temi se je spretno premikala postava. Namenjena je bila k Sallyjini hiši. Postava odpre odklenjena vrata. Ženska v hiši se prestraši in se postavi v obrambni položaj. Ko postava dvigne glavo se pomiri. Samo njen sin je.
»Ben, Indigo…« je začela Sally, a jo je Ben prekinil: » Mama tiho bodi. Lahko kaj slišita. Vem na kaj misliš no, tudi jaz sem pomislil na to. Pa vendar… sliši se tako nemogoče. Dvomim da je res.« » No kakorkoli, zakaj si prišel sem sredi noči? Gotovo ne kar tako brez razloga,« ga je vprašala Sally. Ben zavzdihne. »Res je, prav imaš, nisem prišel brez razloga.« stiša glas in nadaljuje: » Indigo je imel videnje. Ravnovesje se bo zopet porušilo. Odvila se bo nova bitka, prisotne bodo nove žrtve ampak vse to nima pomena. Kajti vzrok bo skoraj zagotovo spet isti. Zavladati svetu, biti nad vsemi, kontrolirati misli ljudi in jih spremeniti v svoje podložnike. Enkrat nam je že uspelo zmagati, bomo vdeli če se nam bo sreča nasmehnila še drugič.« Sally je ostala brez besed. Vedela pa je eno stvar. Bojevala se bo, če ji Ben to dovoli ali ne. Ona je bojevnica in nihče je ne bo premagal pa naj izgleda še tako staro in krhko.
Sonce je komaj vzšlo, ko se je Indigo že prebudil. Nekaj časa je samo ležal na postelji in opazoval Erin. Bila je obsijana z svetlobo vzhajajočega sonca. Oh, kako je bila luštna. »Joj Indigo dovolj je, zdaj se spravi iz postelje in nehaj buliti vanjo,« si je prigovarjal. Res je vstal in odšel v kuhinjo. Za jedilno mizo je sedela Sally, izgledalo je kot da bi čakala nanj, kajti na mizi je imela dve skodelici neke tople pijače. » Dobro jutro. Sedi k mizi in popij čaj. Pripravila ti bom zajtrk. Če si navajen jesti kot kralj, te moram razočarati, kajti današnji zajtrk bo bolj uboren. Dobiš dva kosa kruha z marmelado. Takoj bom nazaj« je rekla Sally, takoj za tem pa se je obrnila in odšla. Ni bil navajen veliko jesti zjutraj, tako da bi ga kosa kruha z marmelado nasitila.
Čez nekaj časa se je prebudila tudi Erin. Ta se je ob pogledu na neznano sobo prestrašila, a se je kmalu spomnila kje je. Bila je pri Sally, kajti tam ju je z Indigom pripeljal Ben, po tem ko sta izvedela kup novih stvari, in prišla v svet Morenov. Od misli na Indiga jo je preplavil čudovit občutek. Tako rada bi se zopet znašla v njegovem objemu. »Ne Erin, nehaj misliti nanj in vstani, gotovo si že pozna,« si je govorila sama sebi. Z lenobnimi koraki se je odpravila proti kuhinji. Za mizo je sedel Indigo in jedel zajtrk. » Dobro jutro, zaspanka,« ji je rekel v smehu. Ona je samo zavila z oči in prisedla k njemu.
Ko sta pojedla je k mizi prisedla tudi Sally. Spregovorila ni niti besedice, samo opazovala ju je s svojimi modrimi očmi. Ta tišina je bila tako neprijetna, ostra kakor noževo rezilo. A nihče si ni upal spregovoriti in motiti molka. Ozračje je bilo čudno naelektreno, kot da se bo zgodilo nekaj groznega če samo preglasno dihajo.
Nihče ne ve koliko časa so preživeli v tej tišini. A kar naenkrat je nekaj potrkalo na vrata. Erin in Indigo sta se zdrznila in se sama pri sebi pripravila na boj, Sally pa je ohranila spokojen izraz na obrazu. Tisti nekdo, ki je potrkal na vrata, jih je odprl in se odkašljal. »Torej,« je začel prišlek » oblecita se in pridita na travnik.« In tistega nekoga, ki je bil Ben, že ni bilo več. Odšla sta v sobo. »Čuden je. Zakaj je tako odrezav? Zakaj kar naprej nekam izginja? Kar pride in gre,« je Erin govorila sama sebi. Ji je pa prijatelj vseeno odgovoril, čeprav je vedel da vprašanja niso bila namenjena njemu. »Ni odrezav, samo kratek in jedrnat. Glede drugega vprašanja pa, skrivnosti. Ima svoje skrivnosti, nekaj prikriva. Ne pričakujem da nama bo kdaj povedal vse. Kar naprej neke skrivnosti. Bi nama lahko kdo kdaj kaj povedal takoj?« ji je odgovoril. Na nek način. Ona je začela razmišljati o svojih in njegovih besedah prav tako on.
Vsi trije, Ben Indigo in Erin so stali na travniku. Ben jim je predaval o raznoraznih vrstah bojevanj, zgodovini bojevništva in drugih nezanimivih rečeh. Erin je raje kot da bi poslušala, opazovala okolico. Nekaj rdečega se je zasvetilo v grmu. Oči. Demonske oči.

Po koncu nekakšnega predavanja sta Ben in Indigo odšla nazaj proti Sallyjini hiši, Erin pa se je izmuznila in ostala na jasi. Odpravila se je v smeri tistih žarečih oči. Morala je izvedeti kaj se dogaja. Hodila je po neki neznani gozdni poti. »Mogoče je bolje, da grem nazaj,« jo je prešinila misel. A radovednost jo je gnala naprej. Nekaj korakov je še naredila, nato pa se ji je kar naenkrat stemnilo pred očmi.
Erin ni bilo že vsaj 4 ure. Indiga je začelo že pošteno skrbeti. Odpravil se je v kuhinjo kjer sta bila Ben in Sally. »Erin ni,« je rekel z zaskrbljenim tonom. Nato mu je glavo presekala bolečina. Erin, z ruto prek ust, nekdo z rdeče žarečimi zenicami je ob njej. Še bolj zaskrbljeno, že skoraj obupano je rekel: » Nekdo od Nightmarovih jo je ugrabil. Ben ujeli so jo!« Ben in Sally sta se spogledala s strahom v očeh. Uresničili so se njuni najhujši strahovi. Nightmare je dobil orožje.

Najboljši odgovor
0
0

NI švoh.

Najboljši odgovor
0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr

Najboljši odgovor
0
0

Tooooo. Super. Fuuuul mi je všeč.

0
0

Veš kaj popolno, perfektno, fenomenalno❤

0
0

Opravičujem se ker dolgo nisem pisala.Zmanjkuje mi časa, zato ne objavljam redno se pa zelo trudim usklajevati stvari (saj veste šola pa to. že tako in tako sem ta del končala namesto da bi pisala seminarsko nalogo.) No ja upam da vam je bil nov del všeč:-) (vesela bom kakšnega komentarčka in kakšne pripombice)
Lepo se imejte in veliko se smejte 🙂

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*