1
0

Če bi se več ljudi odločilo za darovanje organov, se Razvezovanje nikoli ne bi pojavilo.
-Admiral-

Zakon o življenju
Druga državljanska vojna oziroma Srčno-domovinska vojna je bilo dolgo, krvavo obdobje konfliktov, ki je živelo zaradi ene same težave.
Da bi končali vojno so bili podpisani določeni dodatki k zakonu znani tudi kot »Zakon o življenju«.
Ti zakoni so zadovoljili obe Neodvisno stranko življenja in Samoodločbne vojake.
Zakon o življenju določa, da človekovo življenje ne sme biti moteno vse od otrokovega spočetja do njegovega trinajstega leta starosti.
Med trinajstim in osemnajstim letom starosti otroka pa se lahko starši oziroma skrbniki mladostnika odločijo za zakasnjen »splav« otroka …
… Pod pogojem, da se mladostnikovo življenje »tehnično« ne konča in ne ogroža.
Postopek pri katerem je otrokovo življenje dokončno a ta še vedno živi v ločeni obliki je imenovan Razvezovanje
Razvezovanje je zdaj pogost in sprejemljiv pojav v naši družbi.

Prvi del
Triplikat

»Tako ali drugače ne bi kaj dosti dosegel v življenju, ampak zdaj je statistično gledano več možnosti, da bo del mene doživel veličino nekje v svetu. Raje bi bil delno dober kot v celoti neuporaben.«
-Samsom Ward-

1. Connor
»Obstajajo kraji, kamor lahko greš,« mu reče Ariana, »In nekdo, ki je tako bister kot ti ima neko možnost, da preživi do osemnajstih.«
Connor dvomi, ampak ko gleda v Arianine oči njegove skrbi odplavajo stran, tudi če le za kratek čas. Njene oči so ljubke vijolične barve z rahlimi sivimi linijami. Ariana je taka modna zasvojenka-vedno dobi najnovejše pigmentske injekcije, še isto sekundo, ko postanejo moderne. Connor pa nikoli ni zašel v te vode. Barvo svojih oči je vedno pustil iste barve, kot jih je imel pri rojstvu. Rjave. Nikoli se ni tetoviral, kot se toliko drugih otrok. Edina barva na njegovi koži pa je barva, ki jo dobi med poletjem, ampak zdaj, sredi novembra, je ta barva že zdavnaj zbledela. Trudi se da ne bi razmišljal o dejstvu, da nikoli več ne bo videl poletja. Vsaj ne kot Connor Laisster. Še vedno ne more verjeti da je njegovo življenje ukradeno že pri šestnajstih.
Arianine vijolične oči se začnejo bleščati, ko se zapolnijo z solzami, ki spolzijo navzdol po njenih licih, ko pomežikne. »Connor, tako mi je žal.« Nekaj časa ga drži in ta trenutek se zdi, kot da je vse v redu in da sta le dve osebi na Zemlji. V tistem trenutku se Connor počuti nepremagljivega, nedotakljivega … ampak kmalu ga spusti, trenutek mine in svet okoli njega se vrne. Spet lahko čuti grmenje voznega pasu pod njima, ko avtomobili švigajo mimo in se ne menijo za to, da je on tam.
Spet je le zaznamovan otrok, le en teden do njegovega razvezovanja.
Mehke, upajoče besede, ki mu jih govori Ariana mu ne bodo več pomagale. Komaj jo lahko sliši ob hrupu prometa. Ta prostor, kjer se skrivata pred svetom je eno od tistih, zaradi katerih odrasli zmajajo z glavo, hvaležni, da njihovi otroci niso dovolj neumni, da bi se zadrževali na robu prehoda nad avtocesto. Za Connorja to ni zaradi neumnosti in niti zaradi uporništva – gre za občutek življenja. Sedeti na robu, skrit za prometnim znakom, tako se počuti najbolj udobno. Ja, en napačen korak in leži mrtev na cesti. Ampak za Connorja je življenje na robu dom.
Sem ni s sabo vzel še nobene druge punce, a tega Ariani ni povedal. Zaprl je oči, čutil je tresenje prometa, kot bi teklo skozi njegove žile, kot del njega. To je bil vedno dober kraj, kamor je lahko šel po prepiru s starši, ali ko se je preprosto počutil preveč razdražen. Ampak zdaj Connorju ni več mar za razdraženost, celo za prepire s starši se ni več menil. Ni več stvari, za katero bi se prepiral. Njegovi starši so podpisali odlok in vse je sklenjeno.
»Morala bi zbežati stran,« reče Ariana. »Tudi jaz imam vsega dovolj. Moja družina, šola, vse. Lahko bi odšla OBRP in nikoli ne bi pogledala nazaj.«
Connor se poglobi v njeno misel. Zamisel o tem, da bi on sam šel OBRP ga je zgrozila. Lahko je razmišljal o tem, lahko se je obnašal kot slab otrok na šoli – ampak, da bi zbežal stran čisto sam? Niti ne ve, če ima dovolj odločnosti za kaj takega.
Ampak če bi šla še Ariana, to bi bilo drugače. To pomeni, da ne bi bil sam. »Misliš resno?«
Ariana ga pogleda s svojimi čarobnimi očmi. »Seveda. Seveda mislim resno. Lahko bi odšla. Če bi me le prosil.«
Connor ve da je to zelo veliko tveganje. Da zbežiš skupaj z Razvezanim – to je nelegalno. Dejstvo, da bi to storila, ga pusti brez besed. Poljubi jo in kljub vsemu, kar se dogaja v njegovem življenju, se Connor nenadoma počuti kot najsrečnejši fant na svetu. Oklepa se je – mogoče malo premočno, ker se začne nekoliko zvijati. To pa ga le spodbudi, da bi jo držal še močneje, ampak se na koncu le odmakne od nje. Nasmehne se mu.
»OBRP…« reče. »Kaj to sploh pomeni?«
»To je star vojaški izraz ali nekaj podobnega,« reče Connor. »Pomeni pa Odšel Brez Povratka.«
Ariana malo pomisli nato pa se zareži. »Hmm. Mogoče bolj kot Oživljen Brez Predavanj.«
Connor vzame njeno roko v svojo in se trudi, da je nebi prijel preveč grobo. Rekla je, da bo šla z njim, če jo bo prosil za to. Ravno zdaj pa ugotovi, da je dejansko še ni vprašal.
»Ali boš šla z mano, Ariana?«
Ariana se nasmehne in prikima. »Jasno,« odgovoro. »Jasno da bom šla.«
***
Arianini starši ne marajo Connorja. »Vedno smo vedeli, da bo Razvezan« jih kar sliši govoriti. »Morala bi ostati daleč stran od tega Lassiterjevega fanta.« On zanje nikoli ni bil »Connor«. Mislijo, da imajo pravico, da ga obsojalo le zato, ker je včasih hodil v disciplinarno šolo.
Ampak še vedno, ko hodi mimo njenega doma, se skriva za drevesom, ko gre ona notri. Preden se odpravi domov, pa misli, kako bo zdaj skrivanje način življenja za oba.
***
Dom.
Connor se sprašuje, kako lahko ta kraj, kjer živi še kliče dom, saj bo kmalu izgnan – ne le iz kraja kjer spi, ampak tudi iz src tistih, ki bi ga morali ljubiti.
Njegov oče sedi na stolu in gleda novice, ko vstopi Connor.
»Živijo, oči.«
Njegov oče pokaze na nek vsakdanji prizor na televiziji. »Spet ploskači.«
»Kaj so napadli zdaj?«
»Raznesli so staro vojno ladjo v Severnem Akronu.«
»Hmm,« reče Connor. »Rekel bi že, da imajo boljši okus.«
»To ni smešno«
Connorjevi starši ne vedo, da Connor ve, da bo Razvezan. Ne bi smel izvedeti, ampak Connor je bil vedno dober v razkrivanju skrivnosti. Pred tremi tedni, ko je iskal sponke v očetovi domači pisarni, je našel letalske karte do Bahamov. Za zahvalni dan bodo šli na družinsko potovanje. En problem pa je bil: tam so bile le tri karte. Za mamo, očeta in za njegovega mlajšega brata. Ni bilo karte zanj. Sprva je le mislil, da je ta nekje drugje, a bolj kot je razmišljal o tem, bolj se je vse zdelo narobe.
Tako je Connor šel iskat malo globlje, ko so bili njegovi starši zdoma, in nato ga je našel. Razvezni odlok. Podpisan je bil v obliki staromodnega triplikata. Bele kopije že ni bilo več saj so jo predali oblastem. Rumena kopija bo Connorja spremljala do njegovega konca in rožnata bo ostala pri njegovih starših, kot dokaz njunega dejanja. Mogoče bosta to kopijo uokvirila in jo obesila ob njegovo sliko, z prvega dne v šoli.
Datum na odloku je bil dan pred izletom na Bahame. On bo razvezan, njegova družina pa bo šla na počitnice, da bi se po tem počutili nekoliko boljše. Zaradi te krivice si je želel nekaj razbiti. Želel si je razbiti veliko stvari – ampak jih ni. Enkrat v življenju je zadržal svoja občutja zase, razen v primerih šolskih pretepov za katere ni bil kriv on. Kar je vedel je zadržal zase. Vsi so vedeli, da je bil Razvezni odlok nepovraten, zato kričanje in boji ne bi spremenili najmanjše stvari. Poleg tega je našel nekakšno moč v tem, da je vedel skrivnost svojih staršev. Zdaj so bili čustveni udarci, ki jih jima je prizadel še toliko močnejši. Kot tistega dne, ko je mami prinesel rože in je ta nato jokala cele ure. Ali pa kot plus štiri ki jo je dobil pri testu iz družbenih ved. Najboljša ocena, ki jo je kadarkoli dobil pri tem predmetu. Podal jo je očetu, ki jo je pogledal medtem pa je vsa barva izginila z njegovega obraza. »Vidiš, oči, moje ocene se izboljšujejo. Mogoče bom mojo oceno pri družbenih vedah celo povzdignil na pet do konca tega semestra.« Uro kasneje je njegov oče še vedno sedel na stolu, v rokah držal test in slepo zrl v steno.
Connorjeva motivacija je bila preprosta: Daj da bosta trpela. Daj, da bosta do konca njunih življenj vedela kakšno strašno napako sta naredila.
Ampak v tem maščevanju ni bilo zadoščenja in zdaj tri tedne ju je opozarjal na napake pa se še ne počuti nič boljše. Zdaj se počuti še slabše, saj mu je žal, da morata to prestajati in sovraži, da tako čuti.
»Sem zamudil večerjo?«
Njegov oče ni pogledal stran od televizorja. »Tvoja mama ti je pustila nekaj hrane.«
Connor se je odpravil proti kuhinji, a je na pol poti zaslišal: »Connor?«
Obrnil se je in videl kako ga oče gleda. Ni samo gledal ampak strmel. Zdaj mi bo povedal, je pomislil Connor. Zdaj mi bo povedal, da me bodo Razvezali, in potem se bo zlomil in s solznim obrazom bo govoril in govoril kako žal, žal, žal mu je za to. In če se bo, bo Connor mogoče le sprejel opravičilo. Mogoče mu bo celo odpustil in mu potem povedal, da ne namerava več biti tukaj ko pride mladinska policija, da bi ga odpeljali stran. Ampak na koncu je vse kar njegov oče reče, »Ali si zaklenil vrata, ko si prišel notri?«
»Zdaj jih bom«
Connor zaklene vrata, potem gre v svojo sobo, nič več lačen, da bi pojedel tisto kar mu je prihranila mama.
***
Ob dveh zjutraj se Connor obleče v črno in napolni svoj nahrbtnik s stvarmi, ki mu res kaj pomenijo. Po vsem ima še vedno prostor za tri nove majice in hlače. In vidi kako malo stvari mu res kaj pomeni.
Večinoma spomini. Opomini na čas pred tem, ko so šle stvari tako narobe med njim in njegovimi starši. Med njim in ostalim svetom.
Connor še zadnjič pogleda k svojemu mlajšemu bratcu, razmisli, če bi ga zbudil in se poslovil ampak se potem odloči, da to ni dobra ideja. Tiho se izmuzne v temno noč. Ne more vzeti svojega kolesa, ker je nanj dal namestiti sledilno napravo proti tatvini. Connor ni nikoli pomislil, da bo nekoč on tisti, ki ga bo ukradel. Ariana ima kolesa za oba.
Arianina hiša je oddaljena dvajset minut hoje, če hodiš po običajni poti. Predmestne Ohijovske soseske pa nikoli niso v ravnih linijah, zato Connor raje gre po bolj ravni poti skozi gozd in tja pride v desetih minutah.
Luči v Arianini hiši so že ugasnjene. To je pričakoval, saj bi bilo sumljivo, če bi ostala budna celo noč. Bolje, da se je pretvarjala, da spi da ne bi bila sumljiva. Connor ohrani določeno razdaljo od hiše. Arianino dvorišče in sprednja veranda so opremljeni z senzorji gibanja, ki sprožijo luči vsakič, ko se nekaj v bližini zgane. Namenjene so, da bi preplašile divje živali in kriminalce, Arianini starši pa so bili prepričani, da je Connor oboje.
Z žepa potegne telefon in vtipka poznano številko. Od tam, kjer stoji v senci na robu dvorišča lahko sliši kako telefon zazvoni v Arianini sobi v višjem nadstropju. Connor hitro prekine in se skloni dlje v sence v strahu, da Arianini starši gledajo čez okno. Kaj je mislila? Ariana bi morala pustiti svoj telefon na vibriranju.
Connor naredi velik lok okoli roba dvorišča, dovolj velikega, da ne prižge luči, čeprav se ta prižge, ko stopi na verando, saj se na to stran obrača le Arianina soba. Čez nekaj trenutkov pride k vratom in jih odpre, le toliko da pokuka čeznje.
»Živijo, ali si pripravljena?« vpraša Connor. Ampak jasno je videti, da ni; čez satenasto pižamo nosi tanko haljo. »Saj nisi pozabila, kajne?«
»Ne, ne, nisem pozabila…«
»Potem pa pohiti! Prej ko odideva, več časa bova imela, da dobiva prednost preden kdorkoli ugotovi, da naju ni.«
»Connor,« reče, »tako je…«
In resnica je ravno tam v njenem glasu, v tem, da ji je tak napor, da le reče njegovo ime, drgetaj opravičila visi v zraku med njima, kot odmev. Po tem ji ni treba reči ničesar, ker on ve, ampak vseeno ji pusti, da pove. Ker vidi kako težko ji je, in Connor hoče, da ji je težko. Hoče, da je to najtežje kar je kadarkoli storila v življenju.
»Connor, res bi rada šla, res bi … ampak je res slab čas za to. Moja sestra se bo poročila in saj veš, da me je izbrala za pričo. In potem je tu še šola.«
»Sovražiš šolo. Rekla si, da boš nehala, ko boš stara šestnajst let.«
»Ne da bom razmislila o tem,« reče. »Tukaj je neka razlika.«
»Potem ne greš z mano?«
»Rada bi šla, res, rada bi … ampak ne morem.«
»Torej je bilo vse o čemer sva govorila samo laž.«
»NE,« reče Ariana. »Bile so sanje. Ampak realnost je prišla pred naša pota, to je vse. In da bi zbežala, to ne bi rešilo nič.«
»Beg je edini način, da rešim svoje življenje,« zasika Connor. »Če si pozabila, me bodo razvezali.«
Rahlo se dotakne njegovega obraza »Vem,« reče » ampak mene ne bodo.«
Potem se na vrtu stopnišča prižge luč in v svojih refleksih, Ariana zapre vrata za nekaj centimetrov.
»Ari?« Connor zasliši Arianino mamo. »Kaj je bilo? Kaj počneš pri vratih?«
Connor se umakne, da ga ne bi videla in Ariana se obrne da bi pogledala mamo.
»Nič mami. Mislila sem, da sem videla kojota z moje sobe in sem se samo hotela prepričati, da mačk ni zunaj.«
»Mačke so zgoraj, ljubica. Zapri vrata in pojdi nazaj v posteljo.«
»No zdaj sem torej kojot,« reče Connor.
»Utihni,« reče ariana in zapira vreta dokler ju povezuje le tanka špranja čez katero vidi le del njenega obraza in eno samo vijolično oko. »Vem, da ti bo uspelo pobegniti. Pokliči me, ko boš nekje na varnem.« Potem zapre vrata.
Connor stoji tam tako dolgo, da se luč ugasne. To da bo sam, ni bilo v njegovem načrtu a zdaj ugotovi da bi moralo biti. Že od trenutka, ko so njegovi starši podpisali tiste papirje, je bil Connor čisto sam.
***
Ne more oditi z vlakom; ne z avtobusom. Seveda ima dovolj denarja ampak nič od tega ne vozi do jutra, in takrat ga bodo že iskali po vseh očitnih krajih. Razvezani na begu so te čase tako pogosti, da imajo sele enote mladinske policije, ki je namenjena iskanju razvezanih. Vse skupaj je že postalo umetnost.
Connor ve, da bo lahko izginil v mestu, ker je tam toliko obrazov, da nikoli ne vidiš enega dvakrat. Prav tako bo lahko izginil na podeželju, kjer je tako malo ljudi; lahko bi si uredil dom v starem skednju in nihče ne bi pomislil, da bi pogledal vanj. Ampak potem je Connor pomislil, da je verjetno tudi policija že pomislila na to. Verjetno so vsak star skedenj preuredili v mišjo past, da bi ulovili otroke, kot je on. Ali pa le preveč razmišljal. Ne, Connor ve, da njegov položaj zahteva premišljeno pazljivost – ne le danes temveč še naslednji dve leti. Ko pa bo dopolnil osemnajst let, bo prost. Po tem ga seveda lahko vržejo v zapor, lahko ga zaslišujejo – ampak ne morejo ga razvezati. Trik je v tem, da preživiš tako dolgo.
Dol po poti je postajališče, kjer tovornjakarji ustavijo za čez noč. Tja gre Connor. Mogoče se bo lahko splazil v prikolico velikega tovornjaka a je kmalu ugotovil, da imajo vozniki tovornjakov svoj tovor zaklenjen. Sam nase je jezen, ker ni na to pomislil že prej. Razmišljanje v naprej ni nikoli bila ena izmed Connorjevih močnih področji. Če bi bilo, se verjetno ne bi ves čas zapletal v različne dogodke, ki so ga nadlegovali tekom zadnjih nekaj let. Tej dogodki so mu prilastili pridevnike kot »težaven« in »ogrožen« in končno zadnjega »razvezan«.
Na parkirišču je bilo približno dvajset tovornjakov in osvetljena miza za katero je pol ducata voznikov jedlo večerjo. Zdaj je ura 3:30 zjutraj. Kaže, da imajo vozniki tovornjakarjev svoje lastne biološke ure. Connor je gledal in čakal. Ob približno petnajst do štirih, je na postajališče tiho pripeljal policijski avto. Brez luči, brez siren. Počasi je obkrožil parkirišče, kot morski pes. Connor pomisli, da se lahko skrije, potem pa na parkirišče pripelje drugi policijski avto. Na parkirišču je preveč luči, da bi se skril v senci in ne more teči, ne da bi ga videli v svetli mesečine. Policijski avto pripelje okoli samega konca parkirišča. V sekundi bodo njegovi žarometi na njem, zato se zakotali pod tovornjak in moli, da ga policisti niso opazili.
Gleda, kako kolesa patruljskega avtomobila tiho zapeljejo mimo. Na drugi strani tovornjaka se v nasprotno smer zapelje še drugi avtomobil.
Mogoče je to le navaden pregled, pomisli. Mogoče ne iščejo mene.
Bolj ko razmišlja o tem bolj je prepričan, da gre za to. Saj še ne morejo vedeti, da je odšel. Njegov oče spi kot medved in njegova mama, ga nikoli več ne preveri čez noč.
Ampak policijski avtomobili še vedno krožijo po parkirišču.
Iz te točke na tleh lahko Connor vidi kako se vrata nekeg drugega tovornjaka odprejo. Ne – to niso voznikova vrata. To so vrata, ki vodijo v majhno spalnico za vozniško kabino. Tovornjakar se prikaže, se raztegne, odide do skupnih kopalnic in pusti vrata pripahnjena.
V tistem trenutku, se Connor odloči in steče iz svojega skrivališča, preko parkirišča proti tistemu tovornjaku. Majhni kamenjčki drsijo pod njegovimi nogami, ko teče. Ne ve kje so policijski avtomobili zdaj ampak to ni več važno. Zagnal se je v ta načrt in mora ga speljati do konca. Ko se približa vratom, opazi žaromete, ki se bodo kmalu obrnili k njemu. Vrata hitro odpre se zažene notri in jih zapre za sabo.
Usede se na posteljo nič večjo od klopi in lovi sapo. Kaj je njegova naslednja poteza? Tovornjakar se bo vrnil. Če bo imel srečo ima približno pet minut časa, in eno minuto če je nima. Pogleda pod posteljo in vidi da je pod njo nekaj prostora kjer se lahko skrije. Ta prostor pa je zaprt z dvema torbama polnima oblačil. Lahko bi jih povlekel ven, se skril pod posteljo in ju pospravil nazaj notri, da bi ga zakrili. Tovornjakar ne bo nikoli izvedel, da je tam. Ampak še predem uspe…
_____________________________________________________________________________
Tako, to je prvi del prvega poglavja, ki jo pišem skupaj z Art3mis. Upam, da vam je všeč. Ta zgodba je po mojem že kar nekoliko zahtevnejša in prosim lepo, da razumete, če vam je dolgočasna (močno upam, da vam ni) je to verjetno zato ker je ne razumete. Pa kljub vsem težavam, ki jih imajo najstniki o katerih piševa. To ni neka bolna zgodba o političnih problemih ampak zgodba o prijateljstvu, ljubezni govori o težavah s katerimi se bodo srečevali naši junaki in o požrtvovalnosti.

0
0

Super bi bilo če bi kdo komentiral. Ali je sploh ok zgodba?

0
0

Meni je vsec in ful me zanima kaj se bo zgodilo

0
0

Zanimiva

0
0

Zelo zanimiva

0
0

Sva že na petnajstem delu!

0
0

To zo zgodbe, ki so mi všeč zgodba ni samo zanimiva tematiko lahko najbolje opišem z eno besedo: Težka je preklwmansko težka branje sploh pa pisanje takih zgodb trmelji na življrnskih iskušnjah in razgledanosti nevem kako vama uspe!! Definitivno mja najljubša od vseh kdaj napisanih na tej
spletni strani in najbrž bi bila moja najljubdša na sploh. Istopa od oatalih ni samo neka zgodba o nesrečno zaljubljenemu dekletu z depresijo ali šibka fantastika. Ta zgodba je neopisna. Nimam besed.

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*