0
0

4. Connor
Bolečina v connorjevi roki je neznosna. Tista mala pošast ga je dejansko ugriznila, praktično je odgriznil del njegove podlahti. Še en avtomobil zavita, da ga ne bi zadel in konča v ograji. Prenehali so streljanjem a on ve da je to le za kratek čas. Nesreče so za nekaj trenutkov zamotile policiste a to ne bo trajalo dolgo.
Takrat se Connor spogleda z punco, ki je stopila z avtobusom. Pomisli, da bo šla pomagat ponesrečencem a se obrne v drugo smer in steče proti gozdu. Ali je cel svet znorel?
Še vedno drži svojo bolečo, krvavečo roko, in se obrne da bi stekel v gozd a se ustavi. Obrne se in vidi otroka v belem, ki je ravno prispel do avtomobila. Connor ne ve, kje so mladinski policisti. Čakajo ga, gotovo, nekje v zmedi. Takrat Connor ponovno naredi polsekundno odločitev. Ve da je odločitev neumna a si ne more pomagati. Vse v kar je prepričan je, da je danes kriv za smrt vsaj ene osebe. Smrt voznika avtobusa, mogoče več. Čeprav je to tvegano mora to nekako uravnotežiti. Mora storiti nekaj primernega, nekaj dobrega da bi se oddolžil za grozne posledice njegovega pobega. In tako, se bojuje s svojim preživitvenem nagonom in steče proti otroku v belem, ki se je tako veselil svojega razvezovanja.
Šele ko Connor pride zares blizu, vidi policista, ki dvigne pištolo in ustreli. Ne bi smel tvegati! Moral bi pobegniti, ko je še lahko. Connor čaka na bolečino ob zadetku a je ne dočaka, ker v trenutku, ko je naboj izstreljen, beli fant stopi korak nazaj in uspavalka ga zadane v ramo. V dveh sekundah mu klecnejo kolena. Otrok se zgrudi na tla, nezavesten, po nesreči je prestregel uspavalko, ki je bil namenjena Connorju.
Connor ne trati časa. Fantka pobere in ga obesi čez svoja ramena. Uspavalke letijo a nobena ne doseže svojega cilja. V nekaj sekundah je avtobus za njim in znajde se v skupini pretresenih najstnikov, ki so začeli izstopati. Prerine se mimo njih in teče v gozd.
Gozd je zaraščen, le z drevjem ampak tudi z podrastjo in plezalkami, a pred njim je dekle, ki je teklo z avtobusa ustvarilo pot iz polomljenih vej in ukrivljenih vej. Prav tako bi lahko v gozd postavili kažipot, da bi pokazali policiji kje so. Dekle zagleda naprej po poti in jo pokliče. »Stop!« Obrne se, a le za trenutek, nato obrne svojo pozornost proti bujnemu rastju okoli nje.
Connor fanta v belih oblačilih nežno položi na tla in pohiti proti njej in jo dohiti. Nežno se prime njene roke a vseeno dovolj močno da se ne bi izvlekla.
»Pred čimerkoli že bežiš, ti ne bo uspelo, razen, če sodelujeva,« ji reče. Pogleda preko rame, da bi se prepričal da za njim še ni mladinskih policistov.
Ni jih. »Prosim, nimava veliko časa.«
Dekle preneha s svojim napadom na grmovje in ga pogleda.
»Na kaj misliš?«
5. Nelson
Policist J. T. Nelson je dvanajst let delal za mladinsko policijo. Ve da se pobegli razvezanci ne bodo nehali upirati dokler imajo v sebi kanček zavesti. Polni so adrenalina in pogosto jemljejo nelegalne droge.
Nikotin, kofein, mogoče kaj hujšega. Želi si da bili v pištoli pravi naboji. Res si želi, da bi lahko te ničvredneže pospravil, ne le uspaval.
Mogoče bi potem dvakrat pomislili o pobegu in če bi se zanj vendarle odločili, to ne bi pomenilo velike izgube.
Sledi poti, ki jo je ubežnik pripravil pred sabo, dokler ne pride do mase na tleh. To je talec, postil ga je kar na tleh, sredi poti, njegova bela oblačila so pomazana z zeleno od listov in praproti ter z rjavo zemljo. Dobro, pomisli policist. Vseeno je dobro da je z uspavalko zadel fantka. To da je nezavesten, mu je verjetno rešilo življenje. Nihče ne ve kam bi ga ubežnik odnesel in kaj bi mu storil.
»Pomagajte!« se oglasi nekdo, le nekaj metrov pred njim. To je dekliški glas. Policist tega ni pričakoval.
»Pomagajte mi, prosim. Ranjena sem.«
Globlje v gozdu, dekle sedi ob drevesu, oklepa se svoje roke, in stoka od bolečine. Nima časa za to ampak ‘varuj in rešuj’ je zanj več kot le moto. Včasih si želi, da ne bi imel takega moralnega čuta.
Pristopi k dekletu. »Kaj počneš tukaj?«
»Bila sem na avtobusu. Tekla sem, ker sem se bala da bo eksplodiral. Mislim, da imam zlomljeno roko.«
Pogleda dekličino roko. Niti opraskana ni. To bi moral biti njegov prvi namig, a njegove misli so že daleč pred njim, tako da malenkost z roko spregleda. »Počakaj tu, takoj se bom vrnil. Obrne se, in začne pripravljati zasedo, a nenadoma se nekaj spusti na tla pred njim. Ne nekaj, nekdo. Pobegli razvezanec! Policista podre na tla in nenadoma ga napadata dve osebi, razvezanec in dekle. Kako je bil lahko tako neumen? Seže po svoji uspavalni pištoli a ta ni na svojem mestu. Potem pa začuti njeno cev ob levem stegnu in vidi zmagoslavje v razvezančevih temnih, divjih očeh.
»Lahko noč,« reče razvezanec.
Začuti ostro bolečino v svoji nogi in svet izgine izpred njegovih oči.
__________________
Tako, upam da vam je všeč pa res prosimprosimprosim, če lahko komentirate.

0
0

Ful dobro.

0
0

Supr je!!!!

0
0

Ok če naju želite kontaktirat. Sicer ne vem zakaj bi to želeli, mogoče da bi povedali kakšne ideje mogoče misli o zgodbi, ki jih ne želite napisat v pisalnico… Imava od zdaj naprej mail:
art3mis.demosthenes@gmail.com

0
0

bbbbbbeeeeeeeeeeddddddddddddaaaaaaa

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*