0
0

6. Lev
Lev se zbudi z topo bolečino v rami. Pomisli, da je med spanjem poležal roko a se kmalu zave, da je to bolečina poškodbe. V njegovi levi rami je konica uspavalnega naboja, a tega še ne ve. Vse kar se je zgodilo v zadnjih dvanajstih urah je meglen spomin na dogodke, ki so izgubili svojo obliko. Vse kar ve je, da je bil na poti proti svojemu darovanju desetine, ugrabil ga je morilski najstnik in iz nekega razloga se slika pastorja Dana vedno zvova vrača v njegove misli.
Pastor Dan, ki mu govori naj beži.
Gotovo je lažen spomin, ker Lev ne more verjeti, da bi pastor Dan kadarkoli rekel kaj takega.
Ko Lev odpre svoje oči je vse zabrisano. Ne ve kje je, ve samo da je noč in da tu ne bi smel biti. Nori fant, ki ga je ugrabil sedi nasproti majhnega ognja. Tudi dekle je tu.
Takrat se zave, da ga je zadela uspavalka. Glava ga boli, počuti se kot da bo bruhal in njegovi možgani so še vedno na nastavitvi za varčevanje energije. Poizkusi ustati a ne more. Sprva misli da je to zaradi uspavala a se kasneje zave, da je z močnimi viticami privezan na drevo.
Poiskusi spregovoriti a njegov glas se sliši kot godrnjanje in mrmranje.
Fant in dekle ga pogledata in ne ve ali ga želita zdaj pokončati. Pustila sta ga živega le zato, da bi bil buden, ko bi ga ubila. Divjaki to počnejo.
»Lej kdo se je vrnil iz dežele sanj,« reče fant z divjimi očmi. A zdaj njegove oči niso divje le njegovi lasje, ki stojijo pokonci, kot da bi ravno spal.
Kljub temu, da je Levov jezik postal guma, mu uspe izgovoriti eno samo besedo. »Kje…«
»Ne vem točno,« reče fant.
Nato dekle doda, »Si a vsaj na varnem.«
Na varnem? Pomisli Lev. Kaj bi bilo lahko tukaj varno?
»T… t… talec?« izusti Lev.
Fant pogleda dekle in nato spet Leva. »Tako nekako. Recimo.« Ta dva govorita tako sproščeno, kot da sta prijatelja. Zavedla me bosta da bom mislil, da je vse v redu, da sem varen, pomisli Lev. Poiskušata me spraviti na njuno stran, da bi sodeloval v vseh kriminalnih dejanjih, ki jih načrtujeta. Za do obstaja nek izraz, kajne? Ko se talec pridruži svojim ugrabiteljem? Nekakšen sindrom.
Nori fant pogleda proti kupčku jagod in lešnikov, očitno nabranih v gozdu. »Si lačen?
Lev pokima a to mu povzroči vrtoglavico, zato se odloči da raje ne bi jedel, saj bi po tem zagotovo bruhal. »Ne.« reče.
»Slišati si malo zmeden,« reče dekle. »Ne skrbi to so samo uspavalje. Kmalu bi morale prenehati učinkovati.«
Stockholmski sindrom! To je to! No ta dva ugrabitelja ga ne bosta porazila. Nikoli ne bo restopil na njuno stran.
Pastor Dan mi se jekel naj bežim.
Kaj je s tem mislil? Ali se mislil da naj zbeži stran od ugrabiteljev? Mogoče, a izgledalo je kot nekaj popolnoma drugačnega. Lev zapre oči in misel prežene iz svoje glave.
»Moji starši me bodo iskali,« reče Lev, ko končno uspe izgovoriti cel stavek.
Druga dva ne odgovorita, saj verjetno vesta da je res.
»Koliko je odkupnina?« vpraša Lev.
»Odkupnina? Ni odkupnine,« odgovori fant. »Vzel sem te, da bi te rešil, ti idiot!«
Da bi ga rešil? Lev le strmi vanj in ne more verjeti. »Ampak… ampak moje darovanje…«
Norec ga pogleda in zmaje z glavo. »Še nikoli nisem videl otroka, ki bi se tako veselil svojega razvezovanja.«
Nesmiselno bi bilo, če bi poskusil tema brezbožnima najstnikoma razložiti, za kaj gre pri darovanju desetine.
Kako je to nekomu neverjeten blagoslov. Nikoli ne bosta razumela ali se za to kaj zanimala.
Da bi ga rešila? Nista a rešila ampak pogubila.
Lev se nečesa domisli. Pomisli, da bi lahko celotno situacijo obrnil sebi v prid. »Ime mi je Lev,« reče, in se trudi biti čim bolj miren.
»Lepo te je spoznati, Lev,« reče dekle. »Jaz sem Risa in on je Connor.«
Connor jo grdo pogleda, kar mu pove, da sta imeni pravi. Ne ravno pametna ideja za ugrabitelja a večina kriminalcev je neumna.
»Nisem želel, da bi ti prestregel tisto uspavalko,« mu pove Connor. »Ampak policaj je bil slab strelec.«
»Ni tvoja krivda,« reče Lev, čeprav je vse to Connorjeva krivda. Lev pomisli na to kaj se je zgodilo in reče, »Nikoli ne bi pobegnil pred darovanjem.« Toliko Lev ve, da je res.
»Še dobro, da sem bil tam.« reče Connor.
»Ja,« reče Risa. »Če Connor ne bi tekel preko avtoceste, bi bila verjetno do zdaj tudi jaz razvezana.
Pojavi se trenutek tišine potem pa Lev, ki zadržuje svojo jezo in razočaranje, reče, »Hvala ti. Hvala, da si me rešil.«
»Ah sploh ne omenjaj,« reče Connor.
Dobro. Samo da bo mislil, da je hvaležen. Da bosta mislila, da jim zaupa. In ko bodo ujejo v svoj lažen občutek varnosti, bo poskrbel, da oba dobita, kar si zaslužita.
________________________
Tako tu je naslednje poglavje in upava, da vam je všeč, res bi želela da komentirate, ker nama to ogromno pomeni (tudi negativni, saj se tako popravimo).
___________________
art3mis.demosthenes@gmail.com
__________

0
0

Všeč mi je

0
0

Super je! Obozujem vajin nacin pisanja. Komaj cakam nov del! 🙂

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*