0
0

9. Mama
Mama je stara devetnajst let a se ne počuti tako stara. Ne počuti se modrejša ali bolj sposobna opraviti s situacijo, kot mlada deklica. Kdaj, je nehala biti otrok se sprašuje. Zakon pravi da takrat, ko je dopolnila osemnajst let; a zakon je ne pozna.
Še vedno pretresena od travme, se oklepa novorojenca. Nekaj po sončnem vzhodu je, jutro je hladno. Zdaj hodi po stranskih ulicah. V bližini ni nobene duše. Smetnjaki rišejo kvadratne sence. Razbite steklenice ležijo povsod okoli nje.
To je pravi čas, da to storim. Ob tem času kojot in drugih zveri ne bo več na spregled. Ne bi prenesla misli na to, da njen dojenček po krivem trpi.
Velik zelen smetnjak se pojavi pred njo, se odseva na neraven pločnik ulice. Dojenčka močno pritiska k sebi, kot da bi lahko smetnjaku zrasle roke in otroka povlekle v svoje umazane globine. Med smetnjaki nadaljuje pot po ulici.
Bili so časi, le malo po tem, ko so uvedli zakon o življenju, ko so bili taki smetnjaki za mlada dekleta, kot je ona, zelo mikavni. Obupana dekleta so svoje nezaželjene novorojenčke pustile v smeteh. To je postalo tako pogosto, da ni bilo več deležno medijske pozornosti. Postalo je del življenja.
Smešno ampak zakon o življenju naj bi varoval pravico do življenja.
Namesto tega je naredil vsako življenje poceni. Hvala za možnost štorkljanja, ta prekrasen zakon, ki dekletom kot je ona omogoči veliko lažjo odločitev.
Ko napoči jutro, zapusti ozke ulice in prispe v sosesko, ki je očitno za pripadnike višjih slojev, bogatih. Domovi so veliki in vabljivi. To je prav kraj za štorklanje.
Dom izbere zelo skrbno. Hiša za katero se odloči ni največja a prav tako ni najmanjša. Pot ki vodi na cesto je kratka, tako da bo lahko hitro odšla in prerasla je z drevesi, da nihče ne bi videl, ko bo otroka štorkljala.
Previdno stopa proti vhodnim vratom. Luči še niso prižgane, to je dobro. Ob pločniku je parkiran avtomobil, upa da to pomeni, da so doma.
S tihimi koraki se povzpne po stopnicah pred vhodom in poklekne ter spečega novorojenčka položi na predpražnik. Zavit je v dve odeji in na glavi ima volneno čepico. Poskrbi, da mu je toplo in da se odeji ne bi razvezali. Edino kar se je naučila kot mama.
Razmisli, če bi pozvonila na zvonec in nato tekla stran a ko dvakrat pomisli, ugotovi, da to ni dobra ideja. Če jo ujamejo bo morala obdržati otroka, tudi to je del štorklanja, ampak če odprejo vrata in pred sabo vidijo samo otroka velja zakon ‘kdor najde obdrži’. Če si to želijo ali pa ne, je otrok po zakonu njihov.
Od trenutka ko je izvedela, da je noseča je vedela, da bo otroka štorkljala. Upala je, da se bo premislila, ko bo videla otroka, ki jo gleda tako nemočno a to se ni zgodilo. Ni imela ne izkušenj ne želje, da bi bila mama, ne v tem obdobju njenega življenja, štorklanje je bila vedno najboljša rešitev.
Zave se, da čeak dlje kot bi bilo za njeno dejane primerno. Na stopnišču posveti luč, zato se prisili, da pogleda stran in odide.
Ko je breme dvignjeno z nje, je napolnjena z nenadno močjo. Zdaj ima v življenju drugo priložnost in tokrat bo pametnejša, o tem je prepričana. Ko hiti po ulici, razmišlja kako dobro je, da je dobila drugo priložnost. Kako dobro je, da se lahko tako zlahka reši odgovornosti.
10. Risa
Nekaj ulic stran od šorkljanega otroka, na robu zaraščenega gozda, stoji Risa pred vhodnimi vrati neke hiše. Pritisne na tipko za zvonec in gospa v kopalnem plašču pride odpret vrata.
Risa se široko nasmehne. »Dobro jutro, sem Didi? In zbiram oblačila in hrano za našo šolo? Potem jih bomo podarili… am… brezdomcem? In to je kot nekakšno tekmovanje, kdor dobi največ zmaga potovanje na florido ali nekaj podobnega? In bilo bi zelo zelo dobro od vas, če bi pomagali.«
______________
Tukaj je malo krajše nadaljevanje, ki vključuje še del prejšnega, saj sva nazadnje objavila pred kar nekaj dnemi in da se malo spomnite. Upava, da vam je všeč in da boste brali naprej (opažam, da dobivava vedno manj komentarjev) res, če ne boste podprli zgodbe bova nehala pisati, ker imava oba zelo malo prostega časa.
________________
art3mis.demosthenes@gmail.com
________________
Art3mis in Demosthenes

0
0

Zanimivo. Se vidi, da imata pisateljsko žilico 😉

0
0

Meni je ful vsec vajina zgodba prosim pisita dalje

0
0

Ful dobra zgodba,zelo dober stil,…Še pišita!

0
0

Tole je bil zdaj drugi del, ki sem ga prebrala od vajine zgodbe in moram povedati, da je izjemna. Profesijobalno napisana in še tetka tematika. Všeč mi je zelo mi je všeč❤

0
0

Upsa napisati sem želela težka tematika. Ja mes branjem vajine zgodbe sem poniknila in jo spet začela brati od začetka 🙂 dva dwla sem mislila dva dela na novo haha… Ta del je zdaj moj najljubši

0
0

Hvala vsem za komentarje. Cammie lepo da spet bereš najino zgodbo in da ti je všeč. Trudiva se glede nadaljevanja a sva začasno obtičala in bi rada naredila zgodbo čim boljšo. Upava da vas ne moti da tako počasi piševa.
Art3mis

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*