0
0

11. Connor
Izpostavljen. Ranljiv. Connor si želi, da bi lahko ostali v gozdu a tam ni dovolj jagod in lešnikov da bi od njih preživeli. V mestu bodo našli hrano. Hrano in informacije.
»To ne najboljši čas, če ne želiš, da te vidijo,« reče Connor. »Zjutraj se vsem mudi. Vsi so pozni na delo ali karkoli je že…«
Connor v grmovju najde časopis (poštar je zgrešil svoj met.)
»Poglej to!« reče Lev. »Časopis. Kako staromodno.«
»Ali kaj piše o nas?« nadaljuje fant. To izreče kot da je to dobra stvar. Skupaj pregledajo prvo stran. V Avstraliji še vedno divja vojna, Kralji in politiki, vse po starem. Connor obrne stran, ki je občutno prevelika in nerodna. Zlahka bi se strgala in če bi zapihal veter, bi poletela kot papirnat zmaj.
Nobene omembe treh ubežnikov na prvi ali na drugi strani prav tako na tretji, četrti.
»Mogoče je prestar.« predlaga Risa.
Connor preveri datum na vrhu strani. »Ne, današnji je.« veter piha, medtem, ko se Connor trudi obrniti na naslednjo stran. »Ah- tukaj je.«
Naslov članka je ‘razdejanje na avtocesti’ in ni prav dolg. Zjutraj se je pripetila prometna nesreča, blablabla, promet moten več ur, blabla.
Članek omenja smrtno žrtev in dejstvo, da so cesto zaprli za tri ure. Čudno pa je, da nihče ni omenil treh ubežnikov. Connor še enkrat prebere zadnjo poved.
»Kaže, da je policijska kontrola v bližini zmedla voznike, kar je privedlo do trčenja.«
Prezrli so jih. Connor začuti olajšanje ob tem, da se je zmazal s tako stvarjo.
»To ni prav,« reče Lev, »Ugrabljen sem bil, in… am… no… vsaj oni tako mislijo. To bi moralo biti med novicami.«
»Lev ima prav,« reče Risa. »Incidente z Razvezanimi vedno objavijo. Če o nas niso pisali, morajo imeti dober razlog za to.«
Connor ne more verjeti, da tadva kritizirata njegovo srečo. Zato počasi spregovori, kot da bi govoril nekomu, ki ne zna njegovega jezika. »V novicah ni naših slik, kar pomeni, da nas ne bodo prepoznali. V tem ne vidim problema.«
Risa prekriža svoje roke. »Zakaj ni slik?«
»Ne vem mogoče zakrivajo, saj ne želijo da se razve kako so zamočili.«
Risa odkima. »Ne zdi se mi prav…«
»Koga briga kako se ti zdi!«
»Govori tišje!« odgovori Risa v jeznem šepetu. Connor se trudi obdržati mirno kri. Ničesar več ne reče, saj se boji, da bo začel vpiti in tako privlačiti pozornost. Risa se trudi razumeti položaj medtem, ko Lev gleda zdaj enega potem drugega. Risa ni neumna, pomisli Connor. Ugotovila bo, da je to nekaj dobrega in da so skrbi zaman.
Ampak nato risa reče, »Če mas ni v novicah, kako bodo potem vedeli če smo še živi? Vidita, če bi bili v novicah bi nas morali, po tem ko nas najdejo, ujeti z uspavalkami in nas potem peljati v darovalski center.«
Connor ne ve zakaj govori tisto, kar je že samo po sebi očitno. »Kaj misliš s tem?«
»Kaj če nočejo, da bi bili razvezani. Haj če nas želijo mrtve?«
Connor odpre usta, da bi ji povedal kako neumna je njena ideja a se ustavi.
Ker sploh ni neumna.
»Lev,« reče Risa, »Tvoja družina je kar premožna kajne?«
Lev skromno pomigne. »Recimo da.«
»Kaj če so podkupili policijo, da bi te dobili nazaj tako da bi usmrtili ugrabitelja… in da to storijo potiho, da ne bi nihče vedel za to.«
Connor pogleda Leva in upa, da bi se fantu ideja zdela neverjetna, in da bi jima povedal da njegovi starši nikoli ne bi naredili česa tako groznega. A Lev je ob tem neverjetno tiho.
In tisti trenutek se zgodita dve stvari. Policijski avtomobil zavije v ulico in nekje v bližini se zasliši dojenčkov jok.
***
Teci!
Je prvo na kar pomisli Connor a ga Risa zgrabi za roko v trenutku, ko zagleda avtomobil in zaradi tega oglaša.
Connor ve, da lahko oglašanje pomeni razliko med življenjem in smrtjo. A ne danes. Danes je ima Connor dovolj časa, da naredi nekaj, kar on redko prakticira v takih trenutkih. Prezre svojo prvo misel in tako vidi drugo: če bi tekel, bi privlačil pozornost.
Svoje noge mora prisiliti, da obstojijo na mestu in si vzame trenutek, da si ogleda okolico in kako bi se lahko izognili policiji. Ljudje so se začeli odpravljati na delo.
Slišati je otroški jok. Nekaj najstnikov stoji ob ovinku, kjer se smejejo, pogovarjajo in se zbadajo. Ko pogleda k Risi, vidi, da sta enakih misli, »Avtobusna postaja!«
Patrolni avto počasi pelje navzdol po ulici. Počasi nekomu, ki ničesar ne skriva a Connorju se zdi prehitro. Ne vedo ali jih policisti iščejo ali so le na rutinski kontroli. Še enkrat mora zadržati svojo željo po teku.
On in Risa obrneta hrbet proti policistom, pripravljena, da se nesumljivo odpravita proti avtobusni postaji a Lev ne sledi programu. Obrne se v nasprotno stran in se zazre v policijski avtomobil, ki se počasi bliža.
»Ali si znorel?« Connor ga zgrabi za rokav in ga prisili, da se obrne. »Samo ponavljaj za nama in se obnašaj naravno.«
Šolski avtobus pripelje z druge strani ulice. Otroci v ovinku začnejo zbirati svoje stvari. Zdaj imajo vsaj razlog za tek ne da bi bili videti sumljivi. Connor začne, tako da je nekaj metrov pred Riso in Levom nato se obrne ter zakliče, »Dajta no, spet bomo zamudili na avtobus!
Policijski avtomobil je zdaj tik za njimi. Connor ne pogleda nazaj, da bi videl če jih opazujejo. Če jih, upa, da slišijo pogovor in da bodo predvidevali, da je to le normalno jutranje dogajanje. Levova ideja ‘naravnega obnašanja’ je hoja z široko odprtimi očmi in rokami ob telesu, kot da bi hodil preko minskega polja. Toliko o njihovi nesumljivosti.«
»Ali moraš hoditi tako počasi?« zavpije Connor. »Če še enkrat zamudim, bom dobil hišni pripor.«
Avtomobil pelje mimo njih. In potem vstavi. Connor, Risa in Lev pohitijo proti postaji, samo če jih policisti opazujejo v stranskem ogledalu. Seveda bi se jim lahko to maščevalo in policisti bi jih lahko obtožili nespoštovanja ne vem kakšnih zakonov.
»Ali bosta res šla na avtobus?« vpraša Lev.
»Seveda ne,« odgovori Risa.
Zdaj si Connor upa pogledati proti avtomobilu, ki je prižgal smerne utripalce. Zavil bo in ko se to zgodi bodo varni… A potem se avtobus vstavi in prižge rdeče luči, ko odpre vrata in vsi ki so se kdaj peljali s šolskim avtobusom vedo, da te luči pomenijo, da se mora ves promet v bližini vstaviti dokler se avtobus ne odpelje naprej. Policijski avto se vstavi nekaj metrov pred križiščem ter čaka na avtobus. To pomeni, da bo avtomobil še vedno tam, ko bo avtobus odpeljal. »Pečeni smo.« reče Connor. »Zdaj moramo na avtobus.«
Ko pridejo do postaje se zasliši zvok, ki je bil prej pretih, da bi se zanj menil. Dojenček joka.
Na pragu hiše pred njimi leži majhen klopčič iz odej. Klopčič se premika.
Connor takoj vidi za kaj gre. To je že enkrat videl. Štorkljanega otroka je že dvakrat videl na pragu njegovega doma. In čeprav je ta drugi dojenček, Connor obstane na mestu, kot da je.
»Daj no Billy, zamudil boš!«
»Huh?«
To je Risin glas. Ona in Lev sta nekaj metrov pred njim. Connorju govori preko stisnjenih zob. »Daj no Billy. Ne bodi idiot.«
Otroci so se začeli prerivati, da bi čim prej prišli na avtobus. Patruljni avtomobil nepremično stoji za njim in čaka.
Connor se želi premakniti a se ne more. To je zaradi dojenčka.
Zaradi njegovega glasu. To ni isti otrok! Si dopoveduje Connor. Ne bodi neumen. Ne zdaj!
»Connor,« zašepeta Risa, »Kaj je narobe s tabo?«
Nato s eodprejo vhodna vrata. Pred njimi stoji debel šest ali sedem letni otrok. Stmi v dojenčka. »Saj to ni res!« potem se obrne in pokli«e nekoga v hiši, »Mama! Spet smo dobili štorkljo!«
Večina ljudi se ob kriznih situacijah odzove na dva načina: zbeži in bori se. A Connor je vedno vedel da obstajajo tri: zbeži, bori se, svetovno zamoči. To je bil majhen preblisk v njegovi glavi. Isti preblisk, ki je povzročil, da je tekel nazaj k oboroženemu mladinskemu policistu, da bi rešil Leva namesto, da bi rešil sebe. Čutil je kako se občutek prebija na plano. Čutil je, kako misli letijo z njegove glave. »Spet smo dobili štorkljo,« je rekel debeli fant. Zakaj je rekel ‘spet’? Connor bi bil pri pameti, če ne bi rekel ‘spet’
Ne počni tega! Si je rekel Connor. To ni isti dojenček!
Ampak nek delček njegove zavesti, mu govori, da je pred njim TISTI dojenček.
Brez vsakršnega razmisleka Connor steče proti vhodu. Stopnice doseže tako hitro, da ga fant preplašeno pogleda in se z hrbtom zaleti v svojo mamo, ki je ravno prispela do vrat. Njen obraz nosi izraz, ki izraža, da Connor ni dobrodošel. Strmi vanj in nato pomigne k dojenčku a se mu ne približa.
»Kdo si?« vpraša. Mali fant se zdaj skriva za njo, kjer išče zaščito. »Si ti to postavil sem? Odgovori mi!« dojenček še vedno joka.
»Ne… Ne, jaz,«
»Ne laži mi!«
Ni vedel, kaj je želel doseči. To se ga nič ne tiče, to ni njegov problem. Ampak zdaj je njegov problem.
In za njim stoji avtobus na katerega se odpravlja skupina otrok. Policijski avtomobil še vedno čaka. Connor je preprosto končal svoje življenje, ko se je odpravil proti hiši.
In za njim se zasliši glas. »On ga ni položil tja. Jaz sem bila.«
Connor se obrne in vidi Riso. Njen obraz je okamenel. Connorja niti ne pogleda.
Pogleda žensko pred njima katere oči potujeta od Rise k Connorju in nazaj.
»Zasačili smo te med dejanjem, dekle drago,« reče. Besedi ‘dekle drago’ zvenita kot kletvici. »Zakon ti že dovoli štorkljati ampak samo, če tega nihče ne opazi. Tako kar vzemi svojega otroka in pojdi preden pokličem policijo.«
Connor se trudi, da bi se zbudil iz svoje nerazumnosti. »Ampak… ampak…«
»Samo utihni!« reče risa z glasom, ki je poln strupa in sodbe.
To povzroči, da se ženska nasmehne ampak to ni nekaj lepega.
»Očka je vse uničil kajne? Vrnil se je namesto, da bi preprosto odšel.« ženska hitro pogleda Connorja. »Prvo pravilo materinstva, dekle: moški vedno zamočijo. Če se tega naučiš zdaj boš veliko srečnejša.«
________________________
Spet nadaljevanje. Vem nekateri še niste prebrali 17. Dela ampak se mi je zdel pravi trenutek da objaviva nadaljevanje po tem, ko tako dolgo nisva objavljala.
Porosiva seveda da komentirate in še kaj vprašate ali pa naju osebno kontaktirajte na art3mis.demosthenes@gmail.com in nama poveste mnenje, ker nama ogromno pomeni. Upava da vam je všeč.
__________
art3mis.demosthenes@gmail.com

0
0

Super je! Zanuma me če vama lahko pošljem (kadar bom ugotovila kako haha) neke skice o vajini zgodbi, ki sem jih danes naredila v šoli. Nisem imela vseh mojih pripomočkov in sm uporabljala b2 (ponavadi h3) zato je slika kar raspacana… Zanima me v glavnem, če si dovolj dobro predstavlajm osebe 🙂

0
0

Cammie. Ne morem verjet da to delaš. 🙂 super si res. Ja seveda lahko pošleš preko gmaila (če nočeš izdati svojega imena lahko narediš fake mail čeprav se mi zdi da ga že imaš) slikaj s telefonom in se prijavi na mail v telefonu. In priloži v prilogo. Res ne morem verjet da delaš fan art najine zgodbe. Love you.

0
0

pravzamprav so samo skice… ni ravna fantar.. ampak najbrž bo. imama res star telefon, zato lahko pošiljam samo ‘čačko’ danes sem poskušala slike prenesti na računalnik, a imam tudi s tem nekaj težav… mogoče bo pa do takrat, ko bom kaj poslala res kaj ustvarila

0
0

Fanart so tudi čačkice. Tako no spoštjjemo vse oblike umetnosti res.

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*