0
0

19. Connor
Trgovina s starinami je v starejšem delu mesta. Ob cesti se dvigajo drevesa, njihove veje pa se nad parkiranimi avtomobili nagibajo pod nenaravnimi koti.
Ulica je polna rumenih in rjavih listov a dovolj listov se še drži dreves, da na ulico pada nežna senca.
Dojenček je nemiren in Connor bi se pritožil o tem a ve, da se ne more. Sam je kriv, da imata s sabo tudi dojenčka.
Na ulici ni veliko ljudi a nekaj jih vseeno je. Večinoma so to otroci, ki se potepajo naokrog in verjetno širijo novice o ploskačih, ki so napadli šolo.
»Slišal sem da so del anarhije.«
»Govori se, da je za to kriva neka čudna vera.«
»Baje da to storijo samo zato, da to storijo.«
Grožnja ploskačev je ravno v tem, da nihče zares ne ve zakaj se zavzemajo.
»Tisto prej je bilo pametno,« reče Connor, ko končno prispeta do starinarnice. »Da sva se pretvarjala, da sva ploskača. Mislim, sam ne bi nikoli pomislil na to.«
»Prejšnjič si kar hitro prišel do ideje, da policista uspavaš z njegovo lastno pištolo.«
Connor se nasmehne. »Jaz delam po občutku, ti z možgani. Se mi zdi, da sva kar dobra ekipa.«
»Ja. In malo bolje nama bo šlo brez Leva.«
Ob njegovi omembi, Connor začuti iskrico jeze. Dotakne se dela roke, kjer ga je fant ugriznil, še vedno boli. Ampak to kar je Lev storil danes, je veliko huje od ugriza.
»Pozabi nanj. On je preteklost. Uspela sva pobegniti, tako da njegova poteza ne pomeni nič. Razvezali ga bodo, tako kot si je želel in nama ne bo več treba skrbeti zanj.« In vendar misel nanj Connorju uliva občutek obžalovanja. Za Leva je tvegal svoje življenje. Poskusil ga je rešiti a mu to ni uspelo. Mogoče, če bi bil le boljši z besedami, lahko bi rekel kaj, kar bi ga prav zares spreobrnilo. Ampak to se ne bi nikoli zgodilo. Lev je bil desetina že od rojstva.
Ne moreš popraviti trinajstih let pranja možganov le v dveh dneh.
Starinarnica je stara. Bela barva se že lušči z vrat. Connor odpre vrata in zvonček, ki visi nad vhodom zazvoni. Nizko tehnološki način za opozarjanje ob vhodu obiskovalcev. V trgovini je ena stranka: zdolgočasen možakar v težkem plašču. Pogleda jih, ne kaže interesa zanje, nekoliko mu je nelagodno zaradi dojenčka, saj je zataval globoko med policami, da bi se izognil njihovi bližini.
Trgovina je polna predmetov z različnih točk v Ameriški zgodovini. Pred njim je vitrina polna iPodov in drugih majhnih naprav z časa njegovega dedka, v kotu stoji stara mizica. Na stari plazma televiziji se predvaja film iz prejšnjega stoletja. Film prikazuje noro predstavo o prihodnosti, ki se ni nikoli uresničila, z letečimi avtomobili in belolasim znanstvenikom.
»Vam lahko kako pomagam?«
Stara ženska, ki je že tako skrivljena kot vprašaj na koncu povedi, se prikaže izza blagajne. Hodi z palico a je njen korak kljub temu zelo stabilen.
Risa zaziba dojenčka, da bi ga utišala. »Iščeva Sonjo.«
»Našla sta jo. Kaj želita?«
»Amm… uh… potrebovala bi pomoč,« reče Risa.
»Ja.« doda Connor, »Nekdo nama je predlagal naj prideva k vam.«
Stara ženska ju pogleda z kančkom suma v očeh. »Ima to kakšno zvezo z norijo v sredni šoli? Ali sta ploskača?«
»Ali izgledava kot ploskača?« reče Connor.
Ženska ga prebodeno pogleda. »Nihče ne izgleda kot ploskač.«
Connor zoži svoj pogled, da se ta ujema z Sonjinim potem pa stopi k steni. Roko stisne v pest in jo z vso močjo udari steno, tako da se na njegovih členkih pojavijo sledi krvi. Majhna posoda z sadjem pade s police. Connor jo ujame, preden bi padla na tla in jo postavi k blagajni.
»Vidite?« reče. »Moja kri ni eksplozivna. Če bi bil ploskač, bi bila cela trgovina le še kup kamna in stare kovine.«
Starka se zastrmi vanj in Connor le s težavo drži svoj pogled. V njenih očeh gori nekakšen ogenj. A Connor ne pogleda stran. »Vidiš to brazgotino?« ju vpraša. »Dobila sem jo, ker sem se lotevala dela z takimi ljudmi, kot sta vidva.«
Connor še vedno ne prekine pogleda. »Predvidevam, da sva prišla k napačni osebi.«
Pokima k Risi in reče, »Pojdiva.«
Obrne se, da bi odšla a stara gospa zavihti svojo palico proti fantu. »Kam pa tako hitro? Ravno me je poklicala Hannah, zato sem vedela, da prihajata.«
Risa še vedno pozibava dojenčka in si oddahne. »Lahko bi nama povedali, ko sva prišla.«
»Potem ne bi bilo tako zabavno.«
____________________________________________________
Takole nadaljevanje je tu. Prej nisva mogla napisat, ker sva imela veliko dela za šolo, jaz pa še z blogom, gledališčem… Upam, da vam je nadaljevanje všeč, končno ste spoznali Sonjo (ste pričakovali, da bo taka?).
Kako vam je kaj všeč trgovina? Predstavljate si, da se ta zgodba dogaja v času ko bodo mladi vaši vnuki, mi bi bili takrat že Sonjinih let (Sonja spada v našo generacijo, rojena je tam okoli let 2000-2010)
____________________________________________________
Art3mis in Demosthenes
__________________________
art3mis.demosthenes@gmail.com
Instagram: @i.am.barbi
Blog: https://art3mis-hp-kpop-elife-mylife.blogspot.si/?m=1

0
0

Super je, tvoj blog pa tudi, žal pa nisem še imela časa, da bi pustila kakšen kometar tudi tam, zelo sem zasedena z mojo idejo, ki bi jo rada čim prej uresničila 🙂

0
0

Kaj naj rečem,spet super nadaljevanje.Super kot zmeraj,bravo!

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*