3
0

Connorjevo srce zastane. Josias Aldridge je očitno potegnil še eno karto iz svojega rokava. Connorja je izpostavil policiji. Abrakadabra. Njegovo potovanje se je končalo že preden se je začelo, ko Connor odpre vrata in vidi štiri mladinske policiste, ki z namirjenim orožjem…
Ampak ne merijo vanj.
Pravzaprav so njihovi hrbti ornjeni proti njemu.
Čez cesto se odprejo kabinska vrata tvornajka pod katerega se je skril pred nekaj minutami, in izza voznikovega sedeža se pokaže fant z dvignjenimi rokami. Connor ga nemudoma prepozna. To je fant katerega pozna iz šole. Andy Jameson.
O moj bog ali bo tudi Andy razvezan?
Na Andyevem obrazu je videti strah, za tem pa še nekaj hujšega. Pogled končnega poraza. Takrat se Connor zave svojega neumnega dejanja. Ob tem obratu dogodkov je bil tako presenečen, da je kar obstal tam med vrati, kjer ga lahko vidi kdorkoli. No policisti ga ne vidijo. Ampak Andy ga. Spogledata se, samo za sekundo…
… in tisti trenutek se zgodi nekaj neverjetnega.
Andyev obupan pogled je nenadoma adomeščen z zmagoslavjem. Hitro pogleda Connorja in naredi nekaj korakov preden ga policija ujame. Stopi stran od Connorja, tako da mu policisti še vedno kažejo hrbte.
Andy ga je videl in ga ni izdal! Če nima Andy ničesar več po tem dnevu, ima vsaj to majhno zmago.
Connor stopi nazaj v senco tovornjaka in zapre vrata. Zunaj a policija odpelje Andya, Connor pa se uleže na posteljo in solze pridejo hitro kot poletna nevihta. Ne ve za koga joka – za Andya, zaradi sebe, za Adriano – in to povzroči, da njegove solze tečejo še močneje. Namesto, da bi si obrisal solze je pustil da se posušijo na njegovem obrazu tako kot takrat ko je bil še majhen fantek in je jokal zaradi tako nepomembnih stvari, da so bile skrbi pozabljene do jutra.
Tovornjakar ne pride preverit, če je Connor še tam. Namesto tega Connor zasliši prižiganje motorja in začuti, ko tovornjak zavije. Nežni občutek vožnje ga zaziba v spanec.
Connorja iz globokega spanca zbudi zvonenje telefona. Noče se še zbuditi. Hoče nazaj v svoje sanje. Bil je v kraju za katerega je vedel, da ga je že obiskal a ni točno vedel kdaj. Bil je v koči na plaži, s svojimi starši še preden je bil rojen njegov brat. Connor je z nogo predrl staro desko v tleh in z nogo obtičal v luknji polni pajčevin, ki so bile tako močne, da je bilo na otip kot bombaž. Connor je kričal in kričal zaradi bolečine in straho pred ogromnimi pajki za katere je bil prepričan da mu bodo pojedli nogo. In vendar so bile to dobre sanje -dober spomin – ker je bil tam njegov oče, ki ga je osvobodil in ga nesel v hišo kjer so mu prevezali nogo in ga posedli pred kamin ter mu dali piti nekakšen sirup, tako okusen, da se je še vedno spomnil okusa, ko je pomislil nanj.
Oče mu je povedal zgodbo, katere se ne spomni več ampak to je v redu. Ni bila pomembna zgodba amak ton glasu s katerim je govoril. Nežen bariton, tako pomirjujoč kot valovi, ki pridejo do obale. Mali Connor je spil svoj sirup in se naslonil v mamino naročje pretvarjajoč, da je zaspal. Ampak v resnici se je hotel izgubiti v tem trenutku in ga narediti večnega. V sanjah se je izgubil. Njegova celota je odplavala v sirupov kozarec in njegovi starši so ga nežno položili na mizico, dovolj blizu ognju, da ga bo grel večno in zmeraj.
Neumne sanje. Tudi dobre so slabe, ker te opomnijo na to kako slaba je resničnost v primerjavi.
Njegov telefon ponovno zazvoni, prežene zadnje sledove sanj. Connor bi skoraj skoraj odgovoril. Spalnica tovornjaka je tako temna da sploh ne ugotovi, da ni v svoji postelji. Edino kar ga reši je, da ne more najti telefona in mora prižgati svetilko. Ko najde steno, kjer bi morala biti njegova nočna mizica, ugotovi da ni v svoji sobi. Telefon ponovno zazvoni.
Takrat se Connor spomni, kje je. Connor najde svoj telefon v nahrbtniku. Na njem piše da je klicatelj njegov oče.
Torej, zdaj njegovi starši vedo, da je odšel. Ali dejansko mislijo da bo odgovoril na klic? Počaka da klic prevzame glasovno sporočilo nato izklopi baterijo. Njegova ura kaže 7:30 zjutraj. Pomane si oči in poiskuša izračunati kako daleč sta prišla. Tovornjak se ne premika več ampak gotovo sta prepotovala dvesto kilometrov medtem ko je spal. To je dober začetek.
Nekdo potrka na vrata »Pridi ven, tvoja vožnja je končana.«
Connor se ne pritožuje – tovornjakar je bil neizmerno dobrodušen, da je to naredil. Connor ni od njega pričakoval ničesar več. Connor odpre vrata in stopi ven da bi se zahvalil vozniku a pred njim na stoji Josias Aldridge. Aldridge stoji nekaj metrov stran in na rokah nosi lisice pred Connorjem pa je policist: mladinski policist, ki nosi tako velik nasmeh kot cela neskončnost.. Za njim stoji Connorjev oče, še vedno drži telefon s katerega je ravno klical.
»Konec je, sin.« reče njegov oče.
Conor je jezen. Nisem tvoj sin! Si želi zavpiti. Nehal sem biti tvoj sin, ko si podpisal razvezni odlok! Ampak trenutni šok ga pusti brez besed.
Bilo je tako neumno, da je telefon pustil prižgan – tako so ga izsledili – in sprašuje se koliko drugih otrok je bilo ujetih zaradi njihovega slepega zaupanja v tehnologijo. Kakorkoli, Connor ne bo šel tako kot Andy Jameson. Hitro povzame situacijo. Tovornjak sta iz ceste zapeljala dva patrulna avtomobila, s pomočjo mladinske policije. Promet je upočasnjen zaradi male drame, ki se odvija na odvozu.
Connor naredi polsekundno odločitev in teče, policista porine proti tovornjaku in šprinta preko prometne ceste. Ali bi streljali na neoboroženega otroka, se sprašuje ali mogoče v noge, da bi prizanesli pomembnejšim organom? Ko priteče do izvoza se za las izogne avtomobilom ampak nadaljuje svojo pot.
»Connor, nehaj!« zasliši očetov glas. Potem zasliši streljanje.
Začuti zadetek a ne na svoji koži. Metek zadane njegov nahrbtnik.
Ne gleda nazaj. In ko doseže cesto, zasliši naslednji strel in majhna modra zastavica se pojavi na ograji pred njim. Streljajo uspavalne naboje. Ne bodo ga ranili le onesposobili in veliko večja je verjetnost da bodo preprosto streljali uspavalke kot prave naboje.
Connor preskoči varnostno ograjo in se znajde pred Cadillacom, ki se ne bi ustavil za nič na svetu. Avtomobil naredi ovinek, da bi se izognil nesreči in Connorjev zagon ga po sreči odnese le nekaj centimetrov iz Cadijeve poti. Stransko okno ga močno zadane v prsi preden se avtomobil sicer nerad, ustavi. Connor v ustih začuti kisel okus vroče gume. Drži se za bolečo stran, ko zagleda nekoga ki ga gleda čez odprto okno v zadnji vrsti. To je prestrašen otrok oblečen v belo.
Policisti so že dosegli ograjo tako da Connor prestrašenega fanta pogleda v oči in takrat ve kaj mora storiti. Čas je za naslednjo polsekundno odločitev. Seže čez okno, potegne kluko in odpre vrata.
****************************************************
Takole tukaj je nadaljevanje najine zgodbe. Ta teden jo objavljam jaz, ker ima Demosthenes neke težave z računalnikom naslednji teden pa sva oba zaposlena tako da bom videla koliko nadaljevanj bo. Upam da vam je všeč. Prosim komentirajte.

Demosthenes in Art3mis

0
0

Res super pišeš ❤❤

0
0

Hvala. 🙂

0
0

Kaj pomeni distopična?

0
0

Pomeni da se dogaja v prihodnosti.

  • Art3mis
    Recimo tale se dogaja po vojni nekje v prihodnosti in v prihodnosti izvemo da je svet cisto iz tira.
0
0

Uau…supr zgodba

0
0

Zelo dobro pišeš 🙂

0
0

Nadaljevanje je že na pisalnici.

0
0

Nadaljevanje je že na pisalnici.

Prikazujem 8 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*