1
0

Risa čaka v zaodrju, da pride na vrsto pri pianu.
Ve da bi lahko Sonato zaigrala v spanju, pravzaprav to večkrat počne. Tolikokrat se je že zbudila in čutila svoje prste, ki tapkajo ob njeno posteljnino. Glasbo sliši v svoji glavi in to še nekaj trenutkov za tem potem pa se glasba razblini v temno noč, tako da ostanejo le še njeni prsti, ki tapkajo ob odejo.
Mora znati sonato. Zanjo mora biti tako lahko kot dihanje.
»To ni tekmovanje« ji vedno govori gospod Durkin. »Na recitalu ni zmagovalcev ali poražencev.«
Ampak Risa ve da to ne drži.
»Risa Ward,« naznani povezovalec dogodka. »Na vrsti si.«
Zaviha si rokave, popravi trak v dolgih rjavih laseh, nato zavzame oder. Aplavz publike je vljuden, nič več. Nekoliko za srečo, saj ima nekaj prijateljev in profesorjev v občinstvu, ki želijo da ji uspe. Ampak večinoma je to aplavz množice, ki čaka da jo očara.
Gospod Durkin je tam. Bil je njen učitelji za piano zadnjih pet let. On je najbližje kar ima risa od družine. Srečo ima. Ni veliko otrok v Ohijovskem državnem domu 23, ki lahko to rečejo za učitelja. Večina DrDom otrok sovraži svoje učitelje, ker jih vidijo kot paznike v zaporu.
V nadležni obleki za recital se usede za pianu; koncert Steinway tako temen kot noč in ravno tako dolg.
Zberi se.
Pogled zadrži na pianu, tako da se občinstvo utopi v temo. Občinstvo ni pomembno. Vse kar je pomembno je piano in prelepa glasba, ki jo bo pričarala.
Za nekaj trenutkov njeni prsti lebdijo nad tipkami nato pa začne z popolno strastjo. Kmalu njeni prsti plešejo po tipkah, kažejo kako je popolnost lahko dosegljiva.
Sprosti dih… in potem njen prst zdrsne na B-Flat in nerodno pade na B-natural.
Napaka.
Zgodi se tako hitro, da bi bila lahko spregledana. Ampak Risa je ne spregleda. V mislih se oklepa napačnega tona in ko nadaljuje ta odmeva po njeni glavi in se širi v crescendo, krade njeno pozornost tako da ji spodrsne še enkrat v naslednjo napačno tipko in potem, čez dve minuti zgreši cel del. Solze zapolnijo njene oči tako da ne vidi več. Ne rabiš videti, si dopoveduje. Samo glasbo moraš čutiti. Še vedno ji lahko uspe ne da bi kdorkoli kaj opazil, kajne? Njene napake, ki so njej ogromne so skoraj neslišne drugim.
»Sprosti se,« bi rekel gospod Durkin. »Nihče te ne obsoja.«
Mogoče celo verjame ampak on si to lahko privošči. Ni petnajstletnik in nikoli ni bil varovanec države.

Pet napak.
Vsaka od njih je majhna in nepomembna ampak kakorkoli obrneš je napaka. Ilo bi vredu, če bi bili nastopi drugih kaj manj kot briljantni ampak drugi so vsi blesteli.
Kljub temu se gospod Durnken smehlja, ko pride pozdravit Riso pri recepciji. »Bila si krasna!« reče. »Ponosen sem nate.«
»Na odru sem bila grozna.«
»Pa kaj še. Izbrala si eno izmed Chopinovih najtežjih skladb. Profesionalci je ne izvedejo brez napake ali dveh. Zelo dobro si odigrala!«
»Bolje bi moralo biti.«
Gospod Durnkin skomigne ampak ne zanika. »Dobro ti gre. Komaj čakam dan ko bodo tvoje roke igrale v Carnegijevi dvorani.« Njegov nasmeh je topel in prijazen tako kot pohvale drugih deklet iz njene sobe. Dovolj toplo se počuti, da je na koncu dneva mirna. Mogoče, mogoče pa pretirava in je preveč neizprosna do sebe. Zaspi medtem ko razmišlja kaj bo zaigrala naslednjič.
Teden kasneje jo pokličejo v ravnateljičino pisarno.
____________________________
Takole tule je nadaljevanje Razvezanih. Kot vidite je spremenjena oseba, ki pripoveduje zgodbe. Risa Ward in naslednji 3/4 deli bodo napisani iz njenega POV. Upam da vas ne moti. Če imate kakšno vprašanje o zgodbi, junakih ipd. Bom odgovorila.

0
0

Obožujem tvojo zgodbo!!!

0
0

Hudo!!!

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*