0
0

Lev
Zabava je velika in draga in načrtovali so jo nekaj let.
V veliko dvorani deželskega doma je vsaj dvesto ljudi.
Lev je lahko izbral glasbeno skupino, hrano, celo barvo trakov: rdeče in belo in njegovo ime Levi Jedediah Calder, je z zlato barvo natisnjeno na svilenih prtičkih, za goste kot spomin.
Zabava ne le zanj. Zabava je vse o njem. In edino pravilo je da se zabava.
Gostje na zabavi so deloma sorodniki, družinski prijatelji, sodelavci njegovih staršev ampak na zabavi je vsaj osemdeset Levovih prijateljev. Na zabavi so prijatelji iz šole, cerkve in iz različnih športnih društev.
Seveda se je nekaterim prijateljem zdelo čudno, da so sploh prišli.
»Kaj pa vem, Lev« so mu govorili, »Nekako čudno je. Mislim, kakšno darilo naj prinesem?«
»Ničesar ti ni treba prinesti.« jim je odgovoril Lev. »Na zabavi desetin ni daril. Samo prideš in se zabavaš. Jaz se bom.«
In res se zabava.
Vsaka dekle vpraša za ples in nobena ga ne zavrne.
Obiskovalci ga celo dvignejo v zrak s stolom vred, z njim plešejo po celi sobi, saj je to videl na zabavi svojega judovskega prijatelja. Res je, to je nekoliko drugačna zabava anpak je tudi zabava za njegov trinajsti rojstni dan, zato si zasluži dviga na stolu. Kajne?
Večerja je bila prehitro postrežena, pomisli Lev. Pogleda na svojo uro in ugotovi, da sta minili že dve uri. Kako da čas tako hitro teče?
Kmalu se na odru pred mikrofonom izmenjajo različni ljudje z kozarci, ki mu razpoloženo nazdravljajo. Babica mu nazdravi. Stric, katerega ne pozna, mu nazdravi.
»Na Leva: prekrasno je bilo opazovati, kako si odrasel v takega fanta kot si. Prepričan sem, da boš ljudem, katerih se boš dotaknil, storil prekrasne usluge.«
Super in nekoliko čudno je slišati toliko ljudi ki o njem govorijo samo lepo. Kar preveč je ampak po eni strani še premalo. Moralo bi biti več. Več hrane. Več plesa. Več časa. Na mizo že prinesejo rojstnodnevno torto. Zakaj že strežejo torto? Je res že tri ure?
Temu sledi še zadnji poklon. Ta poklon skoraj uniči vse.
Od vseh Levovih bratov in sester je bil Marcus najtišji. To mu ni bilo podobno. Lev bi moral vedeti, da se bo zgodilo nekaj slabega.
Trinajstletni Lev je najmlajši, Marcus pri osemindvajsetih pa najstarejši. Preletel je pol države, da je prišel na Levovo desetinsko zabavo pa še ni plesal, sploh ni govoril, ni sodeloval v igrah. In bil je pijan.
Lev še nikoli ni pijanega Marcusa.
Zgodi se po tem ko se končajo uradni govori in je torta že postrežena. Ne začne se kot poklon, začne se kot trenutek med dvema bratoma.
»Čestitam mali bratec,« reče Marcus in ga močno objame. Lev voha alkohol v njegovem zadahu. »Danes postaneš moški. No nekaj takega.«
Njun oče, ki sedi malo stran od njiju se nervozno odkašlja.
»Hvala… no,« odgovori Lev in pogled usmeri k svojim staršem. Njegov oče si želi videti kaj bo nastalo iz tega. Mamin ledeni pogled naredi Leva še bolj nervoznega.
Marcus strmi v Leva brez čustvenih izrazov na obrazu, ki po navadi spremljajo nasmeh. »Kaj si misliš o vsem tem? »ga vpraša.
»Super je.«
»Jasno da je! Vsi ti ljudje so se zbrali zaradi tebe. Kakšna razburljiva noč. Neverjetna!«
»Ja,« reče Lev, ki ne ve v kaj to pelje ampak ve da iz tega ne bo nič dobrega. »Zabavam se kot se nisem še nikoli prej.«
»Pa še kako res! Še nikoli prej! Vse tiste zabave, življenjske dogodke je treba spraviti v eno veliko zabavo – rojstne dneve, poroko, pogreb.« nato se obrne k očetu. »Kako priročno, kajne oče?«
»Dovolj bo,« po tiho pristavi oče a to naredi Marcusa še glasnejšega.
»Kaj? Ali ne smem govoriti o tem? Ah saj res – zabavo imamo, skoraj sem pozabil.«
Lev si želi, da bi Marcus nehal a obenem si želi, da nadaljuje.
Mama vstane in povzdigne glas, tako da je močnejši od očetovega. »Marcus, usedi se. Sramotiš se.«
Do tistega trenutka so vsi v dovorani obrnili svoje poglede v družinsko dramo, ki se je odvijala pred njihovimi očmi. Marcus, ki opazi, da je pozornost vseh gostov na njem, vzame pol razen kozarec šampanjca in ga dvigne visoko v zrak.
»Torej, na mojega brata, Leva,« reče Marcus. »In na najine starše! Ki vedno storijo pravo stvar. Primerno stvar. Ki so vedno nesebično darovali dobrodelnim organizacijam. Ki so vedno dali desetino vsega kar imamo cerkvi. Hej, mami – srečo imamo, da si imela deset otrok namesto petih, drugače bi morala Leva prerezati na pol!«
Dvorana v eno zajame dih. Zbrani odkimavajo. Tako obnašanje s strani najstarejšega sina.
Oče stopi do njega in ga močno prime za zapestje. »Prestopil si mejo.« reče oče. »Sedi.«
Marcus se osvobodi iz očetovega prijema. »Ne nekaj boljšega bom storil.« v Marcusovih očeh se nabirajo solze, ko se obrne proti Levu. »Rad te imam bratec… in vem da je to tvoj posebni dan. Ampak jaz ne bom del tega.« kozarec šampanjca zaluča proti steni da se razbije in črepinje padajo daleč naokrog. Nato se obrne in odide iz sobe z tako odločnostjo, da Lev opazi, da sploh ni pijan.
Oče bandu nakaže, da naj začnejo igrati, še preden Marcus izgine iz ogromne sobe. Ljudje se naberejo na plesišču in se trudijo izgnati nerodni trenutek.
»Žal mi je za to Lev,« reče njegov oče. »Zakaj ne bi šel malo… malo popleši.«
Ampak Lev si ne želi več plesati. Ko je njegov brat odšel je izginila tudi želja po centru pozornosti. »Rad bi govoril z pastorjem Danom, če se strinjaš.«
»Seveda lahko greš.«
Pastor Dan je bil družinski prijatelj že vse od Levovega rojstva in z njim je bilo veliko lažje govoriti o stvareh, ki so zahtevale potrpežljivost in modrost.
Soba v kateri je zabava je preglasna, prenapolnjena, zato odideta ven na teraso, ki gleda na deželno golfišče.
»Te je strah?« ga vpraša pastor Dan. Vedno ve kaj se plete po Levovi glavi.
Lev pokima. »Mislil sem, da sem pripravljen.«
»To je čisto normalno. Naj te ne skrbi.«
Ampak to ne prežene razočaranja, katerega čuti mladi fant. Celo življenje se je pripravljal na to. Moral bi biti pripravljen. Že od malih nog je vedel, da je desetina. »Poseben si,« se mu vedno govorili starši. »Tvoje življenje je, da služiš bogu in človeštvu.« Ne spomni se koliko je bil star, ko je ugotovil, kaj je to zanj pomenilo.
»So te sošolci zmerjali?«
»Nič več kot po navadi,« mu pove Lev. Res je. Vse življenje se je moral braniti pred otroci, ki so ga prezirali, ker so vsi odrasli govorili, da je poseben.
Bili so prijazni otroci in kruti otroci. To je bilo življenje. Motilo ga je, ko so ga sošolci ozmerjali z ‘umazani razvezanec’. Kot da je tak kot tisti drugi najstniki, tisti katerih starši so podpisali razvezni odlok, da bi se jih znebili.
To je bilo popolno nasprotje Leva. On je družinski ponos in veselje.
____________________________________________________
Tako pa je tu nadaljevanje. Z Demosthenesom delava kot čebele, da lahko vsak dan pošljeva nadaljevanje. Upava da vam je všeč in prosim da komentirate, ker nama ogromno pomenijo vaša mnenja. Hvala tudi vsem, ki ste do zdaj že komentirala in pridno berete najino zgodbo. No kaže da 3.pripovedovalec ni Samson. Lev se je že pojavil v zgodbi, da ne bo pomote.

0
0

Super zgodba pa zanimivo nadaljevanje(no to je itak vedno).Komej cakam novi del!

0
0

Hvala hvala hvala. 😀

0
0

Res super. Komaj čakam nadaljevanje

0
0

Všeč mi je kako zgodbo vsakekega zaključita z odprto.

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*