0
0

V šoli dobiva same petice, priznanja na vseh tekmovanjih in podobno. Samo zato ker bo razvezan, to ne pomeni, da je razvezanec.
V njegovi šoli je še nekaj drugih desetin, ampak so vsi drugih veroizpovedi, zato se nikoli ni zares družil z njimi. Veliki preobrat na njegovi zabavi pokaže, koliko prijateljev je res zvestih – ampak ti prijatelji niso kot on: tej bodo svoja življenja nadaljevali v ne ločenem stanju. Njihova telesa in njihova prihodnost je samo njihova. Lev se je vedno počutil bližje bogu kot svojim prijateljem ali celo družini. Spraševal se je, če se izbrana oseba vedno počuti tako izolirano. Ali je kaj narobe z njim?
»Zadnje čase sem imel veliko napačnih misli,« je lev priznal pastorju.
»Napačnih misli ni. So samo misli, katere moramo premisliti in jih nato pustiti za sabo.«
»No… Počutil sem se nekako ljubosumen na moje brate in sestre. Ves čas razmišljam kako me bodo pogrešali v nogometni ekipi. Vem da je čast in blagoslov, da sem desetina, ampak ne morem kaj, da se ne bi spraševal… zakaj ravno jaz?«
Pastor Dan, ki je ljudi vedno gledal naravnost v oči, je pogledal v stran. »To so odločili že preden si se rodil. To nima nikakršne povezave s tem kaj si naredil in česar nisi.«
»Stvar je v tem, da poznam veliko družin z več otroci…«
Pastor Dan pokima »Da, to je dan danes zelo pogosto.«
»Ampak veliko družin sploh ne da desetine, celo družine v naši cerkvi, in nihče jih ne obsoja.«
»So pa tudi ljudje, ki za desetino dajo svojega prvega, drugega ali pa tretjega otroka. Vsaka družina se odloči sama zase. Tvoji starši so čakali zelo dolgo preden so se odločili, da te bodo imeli.«
Lev nejevoljno pokima, saj ve da je res. On je bil ‘prava desetina’. Imel je pet bioloških sorojencev, enega posvojenega in še tri ki so prispeli ‘z štorkljo’, Lev je bil točno ena desetina. Njegovi starši so mu govorili, da je zato toliko bolj poseben.
»Naj ti nekaj povem Lev.« reče pastor Dan, ki ga končno pogleda v oči. Kot Markusove, so njegove oči nemirne, vidi se kako zadržuje solze. »Sam sem opazoval kako so odraščali vsi tvoji bratje in sestre in kljub temu, da nerad izbiram ljubljence, si ti po mojem mnenju najboljši med njimi v toliko pogledih, da sploh ne vem kje naj začnem. Za to prosi bog. Ne za prve dobrine ampak za najboljše.«
»Hvala gospod.« pastor Dan vedno ve, kakšne besede izbrati, da bo potolažil Leva. »Mislim, da sem pripravljen,« in ko to reče, se zave, da je kljub svojim dvomom resnično pripravljen. To je smisel njegovega življenja. Ampak njegova desetinska zabava se konča prehitro.
Zjutraj se Calderjevi skupaj usedejo za mizo v jedilnici, in za to porabijo ves pribor, ki ga premorejo. Vsi Levovi bratje in sestre so tam. La nekaj jih še vedno živi doma ampak danes so vsi prišli, da se poslovijo od Leva. To pomeni vsi razen Markus.
In vseeno je za tako veliko družino nenavadno tiho in praskanje pribora ob porcelan naredi pogovore še toliko bolj turobne.
Lev,, ki je oblečen v belo svilo desetine, je počasi, da se ne bi popackal. Po zajtrku sledijo poslovilni objemi in poljubi, ki se vlečejo v neskončnost. To je najhujši del. Lev si želi, da bi ga preprosto pustili da gre. Ko na Levovo željo prispe še pastor Dan, sorojenci nekoliko pohitijo s slovesom. Nihče ne trati pastorjevega dragocenega časa.
Lev, se prvi usede v očetov Cadillac, in čeprav se trudi, da ne bi gledal nazaj, si ne more pomagati. Gleda kako njegov dom izgine za njimi.
Nikoli več ne bom videl svojega doma, pomisli, ampak kmalu prežene to misel s svojih misli. Ker je nepraktična, ne pomaga, sebična. Pogleda pastorja, ki sedi ob njem v zadnjem sedežu in ga gleda. Pastor se nasmehne.
»Vse je v redu, Lev.« Reče. Le njegove besede se prelijejo v resničnost.
»Kako daleč je darovalski center?« vpraša Lev.
»Kakšno uro vožnje od tu.« odgovori njegova mama.
»In bodo to naredili… takoj?«
Njegovi starši se spogledajo. »Mislim, da imajo nekakšno uvodno orientacijo.« odgovori oče.
Ta kratek odgovor Levu pove, da zares ne vesta nič več kot on sam. Ko se zapeljejo na avtocesto, Lev odpre okno, da začuti veter na svojem obrazu, in zapre oči da se pripravi.
Za to sem bil rojen. Za to sem živel. Izbran sem. Blagoslovljen sem. In srečen sem.
Nenadoma njegov oče pohodi zavoro.
Z zaprtimi očmi Lev ne vidi razloga za nenadno dejanje.
_____________________________=___________
Se opravičujem, da ne trajalo tako dolgo, da sva napisala nadaljevanje ampak upam da razumete, da imava veliko dela v šoli. Prosim komentirajte, da veva če je dobro, kaj bi lahko popravila? In upava, da vam je zgodba do zdaj ušeč.
/_/_/_/_/_/_/_/_/_/_/_
Art3mis in Demosthenes

0
0

Jaa men je ful dobra zgodba ful me zanima kaj bo se zgodilo

0
0

Res hvala da žrtvujeta ta čas zato da ga jaz lahko zapravljam za branje vajine zgodbe 🙂

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*