0
0

FANT /EXTRA/
»Dvakrat pomežikni, če me slišiš.«
Mežik, mežik.
»Dobro.«
Zastrmi se v medicinsko sestro, katere oči se še vedno smejejo. Vedno se smejejo.
Nekdo ji je podaril večen nasmeh v očeh.
»Bojim se, da boš moral zdaj prenehati z mežikanjem.
***
»Kje je ura?« reče eden izmed kirurgov.
»Dve uri, triintrideset minut.«
»Počasni smo.«
Ni popolnoma temno, to je odsotnost svetlobe. Vse okoli sebe lahko sliši a se ne more več sporazumevati. Druga skupina zdravnikov je vstopila.
»Še vedno sem tu,« mu reče medicinska sestra a potem se pojavi tišina. Mine nekaj trenutkov in že sliši korake, tako ve, da je odšla.
»Ob lasišču boš začutil rahlo žgečkanje,« reče zdravnik. »Nič naj te ne skrbi.« mu govorijo zadnjič. Po tem, se zdravniki pogovarjajo, kot da fanta ni več tam.
»Si videl včerajšnjo tekmo?«
»Neverjetno.«
»Razdelitev korpusnega kalozuma.«
»Dobra tehnika.«
»No saj ni operacija na možganih.« po sobi se razlega smeh.
Spomini se pojavljajo in iskrijo. Obrazi. Kot da bi sanjal opazuje svetlobo globoko v svojih mislih. Občutja. Stvari na katere že leta ni pomislil. Spomini se pojavijo nato pa izginejo.
Ko je imel fant deset let, si je zlomil roko. Zdravnik je rekel, da lahko dobi novo roko ali pa mavec. Mavec je bil cenejši. Na gladko površino je narisal morskega psa…
»Ko bi vsaj zadeli trojko.«
»Spet bi zmagali Bulli. Ali pa Lakerji.«
»Od leve možganske skorje.«
Pojavi se nov spomin.
Ko sem imel šest let, je šel moj oče v zapor zaradi nečesa, kar je naredil preden sem se rodil. Nikoli nisem vedel kaj je storil a mama pravi, da sem prav takšen kot on.
»Ne, nimajo upanja.«
»Če bi imeli vsaj solidne trenerje… »
»Levi časovni rež.«
Ko sem bil star tri leta, sem imel varuško. Bila je lepa. Stresla je mojo sestro. Premočno. Moja sestra se je pokvarila. Nikoli se ni poboljšala. Lepota je nevarna. Bolje bo, da prvi pridem do njih.
»Mogoče bodo zmagali povratno tekmo naslednje leto.«
»Ali leto za tem.
»Ali smo že pri auditnih živcih?«
»Ne še. No takoj zda-.«
Sam sem. In jokam. In nihče ne bo pristopil k zibelki. In nočna lučka je pregorela. In jezen sem. Besen sem.
Levi čelni reženj.
Jaz… Jaz… Jaz se ne počutim dobro.
Levi zaporni rež.
Jaz… Jaz… Jaz… J se ne spomnim kje…
Levi parietalni rež.
Jaz… Jaz… Jaz se ne spomnim svojega imena, ampak… ampak…
Desno teme.
… ampak še vedno sem tukaj.
Desna čelna.
Še vedno sem tu…
Desni zaporni.
Še vedno sem…
Desna parietalno.
Jaz sem…
Cerebralni.
Jaz sem…
Talamus.
Jaz…
Hipotalamus.
Jaz…
Hipokampus.

Medula.



***
»Kje je ura?«
»Tri ure in devetnajst minut.«
»Tako, prosto imam. Pripravite za naslednjega.«

0
0

Always perfect obozujem Razvezane

0
0

Itak,da je super kot vedno.

0
0

hahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahaha. Dobra zgodba smešna hahaha.

0
0

Hihi ne se zafrkavat, ta del ni smešen!

0
0

“Hipotalamus.
Jaz…
Hipokampus.

Medula.” Hehe seveda je, super je hihi

0
0

Ne, ne bi smelo biti smešno, če razumeš za kaj se gre.

0
0

kje je ura?? tri ure in dvanajst minut:) lol lol lol lol lol lol LOL LOL LOL LOL LOL LOL LOL LOL LOL LOL LOL LOL LOL LOL

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*