0
0

“Torej, ali bi ponovili načrt?” Je rekla Isabela. Delno, da bi se bolje pripravili in delno, da bi prekinila nerodno tišino, ki je trajala že nekaj ur.
Yuan je nenadoma zaustavil svojega konja. “Načrt ni pomemben, ti to ni jasno? Improviziramo, ne vemo kaj se bo zgodilo. Ne moremo načrtovati kako se bodo obnašali. Nepričakovane stvari se lahko zgodijo in na to moramo biti pripravljeni. Če tega nisi sposobna se vrni nazaj.”
Isabela je umolknila. Hotela mu je nameniti hladen pogled, a takoj, ko se je ozrla k njemu in zagledala njegove temne oči, se je takoj rajši zagledala nekam v daljavo. “Vseeno imamo naloge, ki jih pač moramo narediti. Ne vemo kdaj bomo lahko, ampak morali bomo.”
“Isabela ima prav. Morali bi ponoviti kaj bomo naredili.” Ruben je izivalno gledal Yuana.
“Sir Nicolas nas ne bo pričakoval. Tebe bo vesel, ker si princesa.” obrnil se je k Isabeli.
“Nisem princesa.”je zavila z očmi. Yuan je to namreč izgovoril kot, da bi bi bilo res.
“Ja si. Princesa Elizabeth si. Prišla si z Evrope. Iščeš svojega očeta.” Isabela mu je tokrat le pokimala.
“Pričakuj, da se ti bo zlagal. Da je tvoj oče, brat, karkoli… Ampak bo povezagena s tabo, ker bi mu ti tako omogočila vladanje. Ti tega ne smeš zanikati, saj neveš ničesar o svoji družini. Karkoli narediš, nesmeš zlomiti svoje vloge ali omeniti česar koli mehiškega kot, da bi to poznala. Še nikoli nisi bila tu, prvič slišiš za vse navade in prvič ješ vso hrano. Tujka si. In to moraš jasno pokazati.”
“Kaj pa vidva?” svoj del je slišala že miljonkrat, pojma pa ni imela kaj bosta počela Yuan in Ruben.
“Ruben je njegov nečak. To veš, kajne?”
Pokimala je, a se ji je v resnici šele zdaj posvetilo, zakaj je Rubena vedno videla na dvorcu sira Sebastiana. Bil je njegov sin. Torej je sir Nicolas tudi zares njegov stric.
“Pretvarjal se bo, da se je sprl z očetom.” je nadaljeval Yuan. “In zato naj bi prišel k njemu. Upam, da ga bo Nicolas sprejel. Sicer ni nikoli zavračal svoje družine, razen seveda Sebastiana.”
“Yuan pa…” je prevzel Ruben “bo eden od snubcev njegove hčerke.”
Isabela je razumela zakaj. Yuan bo Nicolasu takoj všeč, ker je dovolj lep za njegovo hčer. Vedela je tudi, da to pomeni, da se bo Yuan mogoče moral poročiti z Rubenovo sestrično.
Še vedno so stali sredi dolge ceste, okoli katere daleč naokoli ni bilo ničesar.
“Glasba.” je rekel Yuan “Slišita glasbo?”
Isabela je natančneje prisluhnila. Zvoki kitare so prihajali z vetrom.
“Seveda.” Rubenove oči so zažarele. “Festival glasbe. Cela Mehika ga praznuje. Blizu mora biti mesto.”
Yuan se je s konjem pognal v dir in Ruben mu je takoj sledil. Isabela je potrebovala nekaj časa da ju je dohitela in glasba je postajala vedno glasnejša. Na obzorju so se prikazovale hiše in zastavice. Luči so osvetljevale pisano mesto. Na trenutek se ji je zdelo kot, da se vrača domov, a vse je bilo drugače. Drugačne barve in drugačne hiše. Medtem ko so prijahali med ljudi je glasba potihnila. Šli so naprej po tlakovani cesti, ne da bi se menili za poglede ljudi. Ustavili so se pred majhno gostilno pred katero so bili stoli in mize. Točno pred njimi je stalo majhno dekle. Izgledala je stara ravno toliko kot oni, mogoče malo mlajša, bila pa je zelo majhna in komaj so jo videli čez svoje visoke konje. Odkašljala se je in jih prijazno vprašala, če jim lahko pomaga.
“Imate kak prostor kjer bi lahko prenočili naši konji?” spregovoril je Yuan in verjetno je upal, da bodo ponudili kaksen kraj tudi za njih. V nasprotnem primeru bi morali spati na cesti. Dekle se mu je neumno smejala in rekla : “Lahko vam pokažem proste hleve, vi pa lahko prenočite v gostilni.” Isabeli ni bilo všeč kako je dekle gledalo Yuana a ji ni mogla zameriti. Vsak je bil očaran nad Yuanovo lepoto. Dekle jih je torej odvedla do hlevov kamor so privezali svoje konje, glasba je spet zaigrala in ljudje so kmalu pozabili na nepričakovane tujce. Šele, ko je Isabela zlezla s konja si je lahko ogledala dekle. Oblečena je bila v pisano krilo ter belo majico, to je prekrival predpasnik, ki je bil polen madežev. “Larisa sem.” Vsakemu posebej je podala svojo suho in mrzlo roko. “Vam pokažem sobe? Nekaj jih je še prostih.” Sledili so ji nazaj ven, kjer se je že večerilo. Isabelo je streslo od mraza in roke je skrila v žep. Iz njega je potegnila dve zastavici sešiti iz raznobarvnega blaga. Bili sta zastavici, ki ju je odtrgala preden je odšla. V tistem trenutku je bilo vse kar si je želela, da bi bila doma in praznovala z družino. A vedela je, da so bile to precej sebične želje glede na situacijo, zato se je zbrala, pospravila zastavice nazaj v žep in sledila Larisi v gostilno.

  • Shelly
    Upam, da cam je zgodba všeč, hvala za vse komentarhe in podporo❤ + vem, da se naslov zdi trenutno malo nesmiselen ampak bo postalo jasno po nekaj delih
0
0

o bog! super je!!!

0
0

Uau!!Super zgodba!!!

0
0

To je supeeeeer!

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*