0
0

Živijo! To zgodbo sem pisala že na svetovalnici, a sem se odločila, da tukaj začnem znova. To je kratek uvod:
Zoja je zelo prijazno, veselo in radovedno dekle. Stara je trinajst let. Ima dolge, rjave lase in modre oči. Živi pri babici in dedku z bratrancem Mihom. Starši obeh otrok so umrli v prometni nesreči v Berlinu. Miha ima svetlo rjave lase in zelene oči. Je zelo prijazen in obožuje košarko. Prav tako kot Zoja ima zelo rad živali in naravo. Babica in dedek sta zelo stroga do obeh in ju ne pustita ven preden končata dvourno učenje in pisanje nalog pod njunim nadzorom. A oba stara starša imata pomankljivost. Vsak dan imata dooolg popoldanski dremež. A ko se zbudita, morata biti otroka nujno doma, če ne ju čaka hišni pripor. A Miha, ki je zelo dober v sestavljanju majnih napravic, je iz njunih slušnih aparatov naredil napravo, ki deluje tako: v hiši je postavljen zvočnik. Ko se stara starša začneta oglašati, se sproži signal v slušnih aparatih. Potem stečeta domov in nihče ni jezen.
Skupaj, s pomočjo sošolcev (sicer niso ravno dobri med seboj) so postavili majhno drevesno hišico. Uredili so jo z dobro ohranjenim pohištvom, ki sta ga babica in dedek hotela zmetati stran ko so prenavljali. Bilo je precej staromodno, a vsem je bilo všeč. V hišici sta bila dva prostora, dnevna soba in majhna kuhinjica.
Upamda vam je všeč 🙂

0
0

Ja, sčasoma bo verjetno postalo bolj zanimivo, za zadaj pa vredu. Kar nadaljuj! 😉

0
0

Saj si verjetno že prebral/a začetek na svetovalnici. Potekalo bo podobno, samo neke podrobnosti pa imena bom spremenila

0
0

Zanimivo, zdi se mi dobra zgradba vsebine in vse. Prfect

0
0

Hvala Street Girl. Tudi meni je všeč tvoja zgodba

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*