0
0

”Zakaj se tako čudno vedeš?” vprašam Karlo po pouku.
Brez odgovora odvihra stran.

Stopim iz šole in končno dohitim bus. Usedem se k oknu in opazujem drevored zasneženih vrb. Prispem domov. Sedem pod najbližjo vrbo. Opazujem ostale vrbe okoli sebe. Iz nahrbtnika vzamem še od zjutraj pripravljeno termovko s čajem.
Videla sem Karlo, ki je šla mimo mene. Niti besede ni rekla.

Začelo me je zebsti in počasi sem prišla do naše hiše, ki je povsem drugačna od vseh. Ima številko 22.
Naša hiša je najbolj zaraščena v Hrastovi ulici. Stopila sem noter in zagledala lačnega Smeška.

”O ne, pozabila sem te nahraniti!” sem bila panična.

Natresla sem mu brikete. Smeško je pojedel in zaspal. Na dovozu sem videla znan avto. Seveda, bila je mama, ki je pričakovala, da bom sedela pod najbližjo vrbo kot vedno. Bila sem edinka, pa je mama vseeno imela velik kombi.
V hišo je vstopila mama.

”Si doma?” je preverila.

”Jaaaa,” sem zaklicala.

”Aha, tukaj si,” me je našla. ”Zakaj nisi sedela pod vrbo?” je dodala.

”Zeblo me je,” sem povedala. ”Uniforma (šolska), jakna, kavbojke … v tem me zebe.”

Takoj sem pograbila knjigo in se delala, da berem.

”Srček, nekaj se dogaja,” mi je odvrnila mama.

”Ok, Karla se čudno obnaša zadnje čase, izogiba se mi,” sem se vdala.

0
0

Zanimiva zgodba! ☺️☺️☺️☺️

0
0

Zanima me, a je Smeško pes al maček.

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*