0
0

8.poglavje BEG

Aleksander se je, ves osupel, zagledal v mesto pod seboj. Množica, ki je bila še malo prej v gostilni, je bila sedaj razkropljena po mestu. Mnogi so mahali z stroki česna, drugi so molili hvalnice Bogu. Pogledal je Mary. Stala je poleg njega, krempljaste nohte mi je vedno močneje tiščala v roko, s pogledom pa je potovala po Scarylandu. Nato ga je pogledala in zarenčala: “Pridi.” Sledil ji je prek travnika, ni se spominjal poti, ki jo je že neštetokrat prehodil. Mary ga je večkrat škodoželjno pogledala in zarenčala. Ni več spominjala na tisto ljubeče dekla, ki ga je spodbujala, se smejala in mu prigovarjala, da je ednini moški, ki ji je bil všeč. Bil. BIL ji je všeč. Ni bil prepričan, da ji je še vedno.
Stavil je, da sta prehodila vsaj dva kilometra. Noge ga niso več ubogale, Mary pa je iz oči dobesedno brizgala energija. Verjetno bi ga peljala še kilometre dlje, pa jo je Aleksander vprašal: “Mary, kaj se dogaja?” Mary se je ustavila. Izmikala se je njegovemu pogledu. Nato ga je pogledala. Njene oči so izdajale žalost. “Aleksander, povedati ti moram resnico.”

0
0

Prosim napiši nadaljevanje

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*