0
0

Prolog:
Razkuštran deček zelenih oči se skriva v grmovju ob veliki hiši.Opazuje temnolaso dekle,ki stoji na balkonu in tiho poje pesem s hrepenečim podtonom,njene temne oči pa so zasanjano uprte v daljavo.Ni videti nesrečna,le odsotna.
Fant v grmovju se trese od mraza,saj januarski hlad kljub sončnim žarkom še prodira do kosti,a zdi se,da mu je za to popolnoma vseeno.Odločen je počakati…na kaj? Da dekle oddide? Prav tako kot je hrepeneča njena pesem,je hrepeneč pogled smaragdno zelenih oči.Leden severni veter začne pobesnelo ter se zaganjati v vse ovire,ki jih najde in očitno tudi dekle začne zebsti.Temni lasje ji zaplapolajo v divjem vetru,ko se še zadnjič ozre na rožnato ožarjene vrhove zasneženih gora,ki se kažejo na obzorju,potem pa izgine v notranjost hiše.Svojega opazovalca na srečo ne vidi.
Fant se izmota iz grmovja,nato pa kljub mrazu in vetru obstane kot prikovan in dolgo zre v zaprto okno,z upanjem da se ona vrne.A vse zaman,zato na kratko zavzdihne in počasi odide po ulici.Spremlja ga radoveden pogled stare sosede,ki dečka vidi prvič,kar ni običajno,saj kot vse opravljivke pozna vso vas.Ali pa zato strmi vanj,ker se mu tako očitnp vidi,da ne sodi v ta svet? Da je princ dežele,o kateri ljudje le sanjajo? Da je tujec v njihovem svetu,šivanka v kopici sena.Ne meneč se za težo pogleda,ki počiva na njem,se sprehodi do konca ulice in izgine za vogal.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Toplo sonce,neobičajno za januarski dan,greje veliko posestvo v Narei.Zlati žarki talijo še zadnje ostanke snega,izpod katerega že kukajo prve cvetlice,čeprav je za to še veliko prezgodaj.Vse je mirno gole veje v gaju,nasajenem okrog veličastne palače,pa občasno premakne le hladna sapa.Sliši se le šumenje vode,ki brizga iz marmornate fontane na dvorišču.
V svojem kabinetu za mizo sedi kralj in ureja dokumente.Skodrani črni lasje mu zakrivajo obraz,medtem ko se sklanja nad pogodbe,različne dogovore in pisma.Tudi on je videti miren pod masko čiste zbranosti,ki jo nosi za vsakdanji svet,a v njem divja nevihta.V mislih se mu vrtinčijo vprašanja,na katera si želi odgovor.Koliko časa mora še čakati? Jo bo našel? Dvigne pogled in v očeh se mu zrcali zanj neznačilna zmedenost.Z dlanjo si pomane obraz,nato pa vstane in se zamišljeno zazre skozi okno.Vesel je,da se je v njegovi deželi končno naselil mir,ki se ga je trudil ohranjati.Nenadoma pa spokojno tišino pretrga topotanje konjskih kopit.Na makadamski poti,ki je speljana skozi redek gozd,ki obdaja palačo,se najprej pokaže oblak prahu za njim pa lisast žrebec,ki mu po tresočih se bokih lije pot.Jezdec,ki se mu je očitno zelo mudilo in je bil slep za konjevo utrujenost,pa ga je še naprej nestrpno priganjal,čeprav je bila žival povsem izmučena.
Kralja topotanje,ki bi ga lahko zamenjali tudi za topovski pok,zbudi iz zamišljenosti in previdno se premakne bližje k oknu.Podrobno si ogleda prihajajočo postavo,nato pa v jezdecu olajšan prepozna svojega sla.Pomirjen sede na stol,čez nekaj minut pa na njegova vrata potrka.”Naprej.” Njegov globok glas zadoni prek prostora in vrata se počasi odprejo.Pred njim stoji prepihan in preplašen,a razkošno oblečen sel,prav tisti,ki ga je prej videl prihajati.Očitno je,da mu je v družbi tako velike in pomembne osebnosti neprijetno,saj se živčno prestopa z noge na nogo,njegove oči pa begajo po prostoru ter se nazadnje ustavijo na njegovih prašnih škornjih.”Kaj bo dobrega?”ga sproščeno pobara kralj,da bi razelektril napeto ozračje,ki je nenadoma zavladalo v sobi.Sel prestrašeno poskoči in dvigne pogled:”Vaše Veličanstvo! Prinašam vam zanimive novice.” Ko za hip premolkne,ga njegov sogovornik nestrpno spodbudi:”Ja?” Sel se odkašlja,nato pa končno spregovori:”On…Našel jo je.” Mož,ki je pred tem sproščeno sedel,zdaj razburjeno plane pokonci in vpraša:”Pa je prepričan,da je prava?” “Zdi se tako.” Kralj počasi pokima in zamahne z roko.”Lahko greš.” “Vaše Veličanstvo,”se pokloni sel in skoraj zapusti sobo,ko ga nenadoma zaustavi kraljev glas.”Še nekaj.” Sel ga vprašujoče in hkrati prestrašeno pogleda in se ustavi ob masivnih vratih.Njegov gospodar se namsehne,nato pa z resnim glasom,a iskrico v očeh reče:”Malo lepše delaj s svojim konjem.” Sel ne opazi prikritega nasmeška in neresnega podtona,saj osramočen izjeclja uboren “Da” in izgine.Kralj stopi nazaj k oknu,se zadovoljno nasmehne in sam pri sebi zamrmra:”Našel jo je.To je dobro.Zelo dobro.”
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
1.To sem jaz
“Gospodična princesa.Princ vas želi videti.” Začela sem se zavedati,da sedim na stolu v salonu.Služabnikov glas me je zbudil iz čudne zamaknjenosti,zato sem se sprva zmedeno ozrla okrog sebe in ga pogledala.Umaknil je pogled in z roko molče pokazal proti vratom.Pokimala sem.”Hvala za obvestilo.Že grem.” Tudi on je pokimal in izginil skozi ena izmed mnogih vrat.Počasi sem vstala,v meni pa ja naraščala zmedenost.Zakaj ni sam prišel pome? Fantje,tako hitro te razočarajo,pa če so stokrat princi.Odšla sem iz salona,moje noge pa so me kar same nosile po neskončnih zavitih hodnikih do sobe v katero sem tako rada zahajala.Za hip sem obstala,potem pa vstopila.
Lan je stal ob postelji in nekaj opazoval skozi okno,ob zvoku mojih korakov pa se je obrnil in se zadovoljno nasmehnil.”Hej.” “Hej.Lepo,da si prišla.” Kar najbolj zapeljivo sem se mu nasmehnila in odgovorila:”Saj veš,da k tebi vedno pridem.Kaj pa je?” Na njegovem obrazu se je spet pozdravil nagajiv nasmešek.”Presenečenje imam zate.” Namuznila sem se:”Kakšno pa?” Naredil se je nevednega in mi šaljivo odvrnil:”Boš že videla,radovednica.” Približal se mi je in se mi zazrl v oči.Smaragdi v njegovih so žareli tako močno,da mi je vzelo sapo.Prišel je še bližje in tudi jaz sem stopila k njemu.Bila sva si tako blizu,da sem lahko čutila prijetno toploto njegovega telesa.Tako blizu,da bi se lahko zgodilo tisto,o čemer sanjam…Prijel me je za ramena in me začel…tresti?!?
Naenkrat sem zaslišala glas,ki je vztrajno in predvsem precej glasno klical moje ime.”Briana! Daj,Bri,zbudi se že!” Kaj pa kriči? “Poljubi me že,no,”sem nejevoljno zamomljala.Nisem hotela,da se tako hitro končna,čeprav sem globoko v sebi vedela,da se bo.”Kaj pa govoriš?”je spet spregovoril nadležni glas.Obrnila sem se in zamežikala v močno svetlobo,ki me je obdajala ter namesto Lanovega krasnega obraza pred sabo zagledala Zaro.V trenutku me je zadelo boleče spoznanje,da je bilo vse,kar se mi je lepega zgodilo,le sanje.Pa tako blizu poljuba sem bila…Bedno.”Če se s kom poljubljaš,moraš najprej povedati meni,”je v smehu dodala moja sestra.”Kaj te pa briga,”sem zabrusila Zari,medtem ko sem si prizadevala,da bi se izkopala izpod odeje.Običajno nisem tako nesramna do svoje sestre,ampak ob sedmih zjutraj res nimam energije,da bi se ukvarjala še zanjo.”Ok,Bri.Saj štekam,”je bolj prizanesljivo odgovorila.Še dobro,da je ona tu ne mami,če ne se mi ne bi tako dobro pisalo.”Aja,pa hvala,da si me prišla zbudit,”sem še rekla čez ramo,nato pa se odpravila v kopalnico.
Še vsa zaspana sem se pogledala v ogledalo,iz njega pa je vame strmela pošast.Lasje sem imela povsem razkuštrane,temne oči pa le napol odprte.Obraz sem si splaknila z ledeno mrzlo vodo,da sem postala bolj podobna sebi in ne zombiju in da sem lahko začela trezno razmišljati.
No,živjo vsi skupaj in dobrodošli v mojem svetu.Ime mi je Briana Leylen,za prijatelje Bri ali Bria in stara sem 13 let.Sem popolnoma običajno najstniško dekle,z vsem kar spada zraven.A od nekdaj imam občutek,da nisem takšna kot drugi.Še sama ne vem zakaj,a včasih se počutim izolirano od vseh ostalih,zdi se mi,da me nihče ne razume.Kljub temu izgledam povsem normalno-nisem nadnaravno lepa ali priljubljena,a še zmeraj mislim,da izgledam v redu.Moji lasje mj dolgi,kostanjevo rjavi,včasih ravni ali pa rahlo skodrani,padajo prek ramen.Imam velike temne oči in rahlo eksotično polt (ne vem,od kod se je vzela) svetle karamelne barve.
Rada sem sama.Včasih se počutim tako drugačna od ostalih,neznana še sama sebi,da se zaprem vase in se preprosto družim sama s sabo.Spoznavam se.Zaprta v sobi pišem svoje zgodbe,berem in sanjarim.Zaljubljena sem v knjige,balet in glasbo,sanjam pa o karieri pisateljice.Tako rada berem zato,ker se med knjigami,v svojem svetu počutim varno,veliko bolj kot v realnosti,kjer sem občasno izgubljena.
A še vseeno nisem tako tiha,nedružabna ali čudna.Imam BFF in precej drugih prijateljic,hodim na šolske plese in vsako noč sanjam o fantu,ki mi je brez moje vednosti ukradel srce (če še niste ugotovili,mu je ime Lan).Dobro se razumem s celotnim razredom,rada hodim tudi na zabave,le včasih se moram umakniti pred zunanjim svetom,da se lahko navznoter in navzven popolnoma sprostim.’Globalno’ nisem najbolj priljubljena,kar mi čisto ustreza,saj sem precej sramežljiva.Sicer rada spoznavam nove ljudi,a se jih moram najprej privaditi,da se jim lahko popolnoma odprem pa jih moram poznati res dobro in dolgo.Res,na šoli nisem popularna,a v razredu se zelo dobro razumemo.
Kar se tiče moje družine,ste Zaro že spoznali,imam pa tudi starejšega brata Lea in seveda moje drage starše,ki so včasih prav nedoumljivo tečni in nedojemljivi za najstniške probleme,a jih imam vseeno rada.
Na kratko,to sem jaz.Jaz,Briana.

Ojla! Upam,da vam je všeč.Srebrni element je moja novo-stara zgodba,prej sem jo objavljala pod drugačnim naslovom.Upam,da jo boste brali in lepo prosim,komentirajte ker mi zgodba veliko pomeni.Hvala!

0
0

Hei, oprosti ker nisem prej odgovorila ampak imam trenutno kar nekaj dela in moja organizacija se je prejšnji mesec čisto podrla pa še zaspana sem… Dobra zgodba, škoda da ni komentarjev ker se mi zdi da imaš res dober stil pisanja. Nadaljuj.
Hihi in jaz sem se spraševala, kje sem že brala tako zgodbo,…

0
0

Odlično, nadaljuj!

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*