0
0

“Ne morete je kar pustiti!” Privzdignil je obrvi in jo začudeno pogledal. “Normalno je, da si želiš srečen konec zase. Nihče ne želi živeti z bolečino. Mislimo, da smo popolne kopije samih sebe, ampak naše življenje ne bo ne povprečno, ne popolno.” Rekla je: “To še ne pomeni, da je naše življenje prekleto na bolečino, in samoto!” Njegov kisel narejen nasmeh je je še bolj razjezil: “Želim si vsaj srečen zanjo,” iz oči so ji pritekle solze. Kapljica za kapljico so težke padale na tla: “prosim.” Ni se več ‘smejal’: “Zgodilo se bo po njenih prvotnih in kasnejših željah.” Z odgovorom (očitno) ni bila zadovoljna: “Zagotovo si je želela več od puste smrti v bolnišnici.” “Njene želje so bile drugačne, to je samo posledica,” je zamomljal z očmi uprtimi v tla. “Prosim,” je bilo vse kar je še lahko rekla preden jo je pobralo.

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*