0
0

Tu je nov del zgodbe:
Hodila sta po rovu ki se je vlekel in vlekel skoraj v neskončnost in Zoja je uporabljala zadnje drobce energije. Takrat je v medli svetlobi zagledala steklo. To so bila drsna vrata! Stekla je tja in Martin ji je sledil. Pritisnil je svoj palec k majhnemu skenerju in vrata so se tiho odprla. “Pa sva tukaj. Pokazal ti bom dnevno sobo in skupno spalnico, potem pa pridi na večerjo,” ji je rekel ko sta zagledala dolg hodnik ki so ga osvetljevale le sveče. Martin je stopil na desko ki je močno zaškripala, potem pa ji pomignil naj ji sledi. “Morava biti tiho, saj ostali že spijo,” je zašepetal in Zoja je tiho pokimala. Na tem hodniku je bilo zelo dosti vrat, a le nad petimi so visele nekakšne zastave, a Zoja v mraku ni uspela razločiti kaj je na njih. Martin jo je odpeljal do vrat, nad katerimi ni bilo ničesar. Za njimi je bila čisto majhna soba v kateri ni bilo drugega kot postelja. “To noč boš tukaj, ni tako majhna kot se ti mogoče zdi. Ampak, saj boš tukaj samo eno noč zato ne skrbi. Dobil sem sporočilo da večerja odpade, zato verjetno vsi spijo. Moral bom iti, lepo spi!” je še zašepetal in neslišno zaprl vrata. Zoja je ostala sama. Na vedela koliko je ura, ni vedela kje je in bila je zelo zmedena. Vzela je Lea iz škatle in ga začela božati po trebuhu, dokler ni zapredel.

Upam da vam je zgodba všeč. Za njo dajem dosti svojega prostega časa katerega v zadnjih dneh nisem imela, zato tudi nisem uspela objaviti novih delov.
Prosim povejte mi svoje mnenje in komentirajte.

0
0

Svetovno dobro

0
0

Se strinjam z Glino!
😉

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*