0
0

Hojla! Napisala sem novi del zgodbe. Upam da vam je všeč. 🙂
Zoja in Miha sta prišla na dvorišče. Bil je že večer in luna je bila sijoča. V mesečini sta zagledala temno postavo, ki se jima je počasi približevala. Takrat sta zaslišala močen moški glas: “Dober večer. Sta Zoja in Miha?” “Ja,” sta istočasno odgovorila otroka. “Potem prišita za mano,” je rekel moški in ju odpeljal do roba gozda. Tam se je pojavila velika luknja, izgledala je, kot da bi segala do središča zemlje in svetlikala se je v zeleni in rdeči barvi. “Sledita mi,” je rekel moški in brez premisleka skočil v luknjo. Zoja je nekaj časa oklevala, potem pa se je še sama oklenila geparda in skočila v luknjo. Mimo nje so brzele kamnine, rovi in korenine dreves, svetlikale so se kapljice vode in tu in tam je zagledala kakšen že dolgo pozabljen zlatnik. Naenkrat pa je predor spremenil smer in bilo je, kot bi z veliko hitrostjo drsela po strmem toboganu. Veter ji je mršil lase in čutila je, kako se gepardu ježi dlaka. Tobogan je počasi postajal položnejši in hitrost je bila vedno manjša, ko je prišla do votline. Bila je vsa obložena z blazinami in na stenah so visele odeje. To je bilo verjetno zaradi varnosti: kaj če se kdo ne bi mogel ustaviti in bi se zaletel v trdo steno, je mislila. Ob steni je stala temna postava in ravno ko se je postavila na noge je iz tobogana zdrsel Miha. Njegovi lasje so bili razkuštrani, izgledal je kot metla. V njegovem naročju se je zvit v klobčič stiskal k njemu mali volk. Opotekel se je na noge, in se nakremžil kot da bi zdaj zdaj bruhal. A zadržal se je in sledil moškemu, ki se je napotil na sredino te oblazinjene sobe. Zamrmral je nekaj in v tleh so se pojavile ozke stopnice. Pomignil jima je in otroka sta stopila naprej. Ko so bili že vsi na stopnicah, sta slišala kako je gospod spet zamrmral neke besede in njihov vhod se je zaprl.
“Huh, končno smo prišli. Nisem se vama še predstavil kajne? Moje ime je Pepe, sem iz Španije. Pišem se Bubble, kar vama sigurno nekaj pomeni. Torej: Bubble naj bi bilo podjetje ki izdeluje milo in šampone, a to je samo krinka. Tukaj, je eno od zbirališč, centrov, ne vem kako naj se izrazim, no, tukaj je posebna agencija z krinko. V tej agenciji sprejemamo vse ljudi, po navadi najstnike ali mlade, ki jim pošljemo jajce nekega bitja. Tudi sam imam eno.” Iz jakne je izvlekel majhno papigo zelene in rumene barve. “To je Pia. Je navadna papiga, če je ne pogledaš bolj natančno. Poglejta… Tukaj sta znamenji rastline in strele. To pomeni, da je potomka rastlinskega in električnega bitja. Zoja ti si postala lastnica enega izmed redkih primerkov, ki so samostojni. Prav tako ti Miha. No, zašel sem iz poti. V agenciji Bubble, šolamo lastnike takih bitij. Naučimo jih magije, branja misli, nekaterih borilnih veščin… Učimo jih o ostalih magičnih bitjih, zvezdah, drugih naseljenih planetov. Če bosta imela srečo bosta lahko sodelovala pri odpravi v sosednjo galaksijo kjer bomo obiskali Azirčane. To je prav posebno ljudstvo. O joj, spet sem zašel iz poti. No prav. Šolali vaju bomo prav tako kot ostale. To bo trajalo dobrih sedem let, a ne skrbita, ne bo dolgčas. Kakšno vprašanje?” Oba sta odkimala. “Odlično! Kot sta verjetno že opazila sem nas teleportiral drugam,” je rekel Pepe in pogledal okoli sebe. Zoja se je osuplo razgledala okoli sebe. Sploh ni čutila, da bi se premikali. Pogledala je Miha in videla da je tudi on osuplo gledal v Pepeta. Bili so v dvorani, v kateri je kar mrgolelo ljudi…
Upam da vam je moja zgodba všeč. Hvala za odgovore 🙂

0
0

Preberi si moje ime in boš vse vedela. Če pa ne razumeš angleško: tvoja zgodba mi je zelo všeč

0
0

Hvala ti 🙂 and: I speak English

0
0

Ful dobra zgodba!

0
0

Šeee!
Piši, piši, piši!

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*