0
0

Pouk je minil dokaj hitro. Vsi učitelji so me gledali kot neko malo ubogo ranjeno živalico in ničesar me niso vprašali. Sošolci so kdaj pa kdaj obrnili pogled proti meni, a jaz sem le strmela v zvezek in se pretvarjala da kaj berem. Takoj ko je zazvonilo konec zadnje ure sem se kolikor hitro sem mogla spravila iz učilnice in stekla proti omarici. Kosilo sem raje izpustila. Preveč zoprno je bilo sedeti čisto sama in se pretvarjati, da ne opazim kako vsi strmijo vame. V učilnici sem še nekako zdržala, jedilnica pa je bila trenutno še prevelik zalogaj. Kolikor hitro sem mogla sem pospravila vse zvezke in stekla ven iz šole. Za hip sem se ustavila da zadiham. Takoj sem se počutila bolj svobodno, ko nisem bila ujeta za stenami kjer te vsak pogled obsoja. Ko sem prišla do avtobusne postaje na srečo tam ni bilo veliko ljudi, saj jih je večina še jedlo kosilo. Mami sem sporočila, da me ne bo takoj domov, da je ne bi skrbelo. Seveda pa ji nisem povedala kam grem, spet iz razloga, da je ne bi skrbelo. Nestrpno sem čakala avtobus in kar naprej pogledovala okoli saj sem vedela, da bodo učenci kaj kmalu začeli množično prihajati iz šole. Bila sem presrečna, ko sem zagledala avtobus. Le pet minut zamude. To ni bilo navadno v našem kraju. Na avtobusu sem vedno stala čim bližje vratom, saj sem se bala da ne bom uspela pravočasno iztopiti zaradi prenatrpanosti. Peljala sem se vse do centra mesta in izstopila na glavni postaji. Tu nihče ni nikogar poznal kar se mi je zdelo super. Počutila sem se kot drug človek. Pretvarjala sem se, da jaz nisem jaz ampak normalno najstniško dekle. Dolgo to seveda ni trajalo saj sem kmalu prispela na svoj cilj. Glavna policijska uprava. Ah, prevečkrat sem že bila tu. Spet še ena težka vrata, nato pa dolg hodnik. Nikjer nikogar. Tako tiho je, da se sliši samo odmev tvojih korakov in morda kakšen utišan zvok z ulice. Potem zaviješ v drug hodnik in greš po stopnicah. Preštela sem jih. 86 jih je. Ko prideš na vrh je pred tabo manjša avla. Tukaj je nekoliko glasneje saj od vrat do vrat hodijo ljudje v resnih oblekah in govorijo po telefonu ali naročajo kaj svojim pomočnicam. Za tem je še en hodnik, kjer je spet tiho. Čisto preveč hodnikov, če mene vprašaš. Vedno sem prišla le do tega hodnika in čisto mogoče, da je za vogalom še kakšen. A na tem hodniku danes ni bilo čisto tiho. Na koncu sta sedeli dve ženski. Ena je izgledala stara toliko kot jaz druga pa starejša, okoli 20 jih je po mojem imela. Nista me opazili. Nekaj sta šepetali in nisem ju razumela dokler ni mlajša povzdignila glasu. “…ampak zdaj imajo moj DNA in čisto vse dokaze da-” Zagledala me je in v trenutku utihnila. Obe sta me le opazovali kako hodim po hodniku in buljim v tla. Le o čem je govorila tista punca? Je mogoče naredila kak zločin? Prišla sem do vrat, tisti dve pa sta še kar naprej zrli v moj hrbet. Potrkala sem in vrata so se takoj odprla. “Livia Maeyes. Lepo te je spet videti. Kar vstopi.” Naredila sem kar mi je rekel in se usedla na stol za njegovo mizo, on pa na svojega nasproti mene. “Kako si kaj?” Me je vprašal kot, da sem prišla poklepetat in mogoče spiti kakšno skodelico čaja. Nisem imela namena izgubljati časa zato sem takoj prešla k bistvu. “Ste že kaj napredovali z primerom? Rekli ste, da se boste potrudili po svojih najboljših močeh in minilo je leto dni torej sklepan, da…”
“Primer smo zaključili.”
“In… Kdo…”
“Nihče. Livia, tega nihče ni naredil.”
“Ampak kako je to mogoče?! Cole je bil umorjen!” To sem rekla tako glasno, da sem skoraj zavpila in narednik Watterson se je zdrzil. To kar je rekel me je vrglo na noge zrla sem vanj in bila užaljena, ker se mi je zdelo kako nespoštljivo se vede.
“Ne, ljubica… Veš… Livia najprej raje sedi.”
Zmajala sem z glavo, on pa zavzdihnil in me sočutno pogledal.
“Cole McKay je naredil samomor.”

0
0

Kul!!!

0
0

SAMOMOR!? KAJ!? KAKO!? HUH!? TAKOJ POVEJ KAJ JE BILO PROSIM NASLEDNJI DEL PROOOSIIIIM

0
0

Hvala vam<3

0
0

Zelo lepo znaš pisati

0
0

nadaljuj

0
0

Joj! Napeto! Nadaljuj.

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*