0
0

Zadnjič. Zadnjič bom poskusila da vidim, če bo sploh kaj več komentarjev. Če jih ne bo pa zares ne bom nadaljevala. Zdaj čisto zares. Zato prosim za komentarje. Hvala:)

“Cole McKay je naredil samomor.”
To me je zadelo kot bi kdo vame zarinil nož in me porinil v temno luknjo brez dna. Tresla sem se in po licih so mi tekle solze. Medtem sem ves čas strmela v narednika Wattersona, čeprav pred sabo v resnici nisem videla ničesar. Vse je bilo megleno in začela sem zgubljati občutek za ravnotežje. Nisem več čutila tal pod nogami. Začela sem padati. Ni bilo kot takrat, ko se spotakneš in padeš po tleh. Ta padec je bil dolg in naredila nisem ničesar da bi ga ustavila saj tega nisem bila sposobna. Ničesar nisem bila sposobna nadzirati. Močno sem priletela na tla, a nisem čutila da bi me kaj fizično zabolelo. Zakaj? Moja psihična bolečina je bila tako močna in tako velika, da je premagala vse bolečine, ki bi mi jih kdo v tem trenutku lahko zadal. Obležala sem na tleh in počasi ampak res počasi odpirala in zapirala oči. Najprej sem si želela vstati, naslednji trenutek pa se mi je že zazdelo, da bi bilo najbolje, če bi samo zaprla oči ter jih nikoli več odprla. Kmalu sem zaslišala narednika kako kliče moje ime. Zdelo se je kot nek oddaljen klic, čeprav sem vedela, da je čisto zraven mene. In prav zaradi tega sem z roko zamahnila v zrak. To seveda ni bil moj namen. Hotela sem ga udariti, klofniti ali nekaj kar bi mu povzročilo vsaj malo bolečine. Vem, da se to sliši naravnost zlobno, a hotela sem se mu maščevati za bolečino, ki jo je on pravkar zadal meni. A moje telo tega ni bilo sposobno storiti zato sem v tem trenutku le še zaprla oči in narednikova soba je izginila. Vse je izginilo. Ostala sem samo jaz sama s seboj. Najprej nisem videla ničesar. Nisem videla tiste črnine, ki jo vidiš, ko zapreš oči. Prav zares nisem videla ničesar. Potem pa sem v tem ničesar vseeno nekaj zagledala. Bila je postava. Meglena postava, ki se je usedla zraven mene. Po tem je nisem več mogla pogledati saj sem lahko strmela le točno naravnost pred sabo. Očitno nisem mogla obračati glave. Sem sploh imela glavo. Postava me je prijela za roko. Hah če že nisem imela glave sem imela pa roko. Dotik ni bil ne hladen, ne topel. Bilo kot da ga sploh ne bi bilo, a je vseeno bil. To je težko razložiti. Bil je Cole. Vedela sem, da je bil on. “Pogrešam te.” Sem zašepetala. Če bi imela obraz bi gotovo začutila kako mi solze drsijo po licih. “Ljubim te Liv.”
Najprej je to rekel čisto potiho. Odmev njegovih besed pa je bil vedno glasnejši. Besede so mi odmevale v glave in zraven so se primešali še drugi zvoki. Vse je bilo grozno glasno in nisem več zdržala. Odprla sem oči. Bele stene, bel prazen stol poleg bele postelje v kateri sem ležala. Vse je bilo belo. Bolnica. Zavzdihnila sem. Joj le zakaj sem v bolnici. Z roko sem se udarila po glavi in v trenutku, ko sem to storila me je strašno zabolelo. Po tem so se mi vsi spomini v hipu vrnili. Vsega sem se spomnila. Kako sem padla in kako je narednik klical moje ime. Pa še nekaj kar se je zgodilo potem, nekaj zeloc čudnega kar se mi ni zdelo naravno. Rekla bi da so bile sanje a takrat se mi je zdelo popolnoma resnično. S tem ne mislim, da je bilo kaj podobno resničnosti. Ampak zakaj sem sploh padla? Narednik je nekaj rekel… Rekel je, da… Da je Cole naredil samomor. Zmajala sem z glavo. To pač ni bilo res. Gotovo se je zlagal. Lagal se mi je. Cole ni naredil samomora. Vem. Preprosto vem.
Vstala sem in se odpravile proti vratom. Do postelje sem se vrnila, le da bi vzela torbico. Stopila sem na hodnik in se odpravila proti recepciji ali kako se temu reče v bolnišnicah. “Livia!” Je za mano zaklical panični glas. Mami. Ah ona je bila zadnja, ki bi si jo trenutno želela videti. Pospešila sem hojo in se pretvarjala, da je nisem slišala. Zvok petm, ki hitijo za mano. “Ljubica! Počakaj!” Ustavila sem se in se obrnila. “Kaj je?” “Nikamor ne hodi prosim te. Počivati moraš. Močno si se udarila v glavo.” “Ni mi mar zato. Počivala bom doma če bo treba, hvala lepa za skrb.” Spet sem se obrnila in seveda je spet stekla za mano. “Dovoli vsaj, da te peljem.” Zavzdihnila sem. “Prav.” Sem se vdala in stopila z njo proti avtu.
“Imam eno novico zate.” Mi reče, ko sva že zunaj. Tiho sem in čakam da bo nadaljevala. “Povedala ti bom doma skupaj z očkom.” “Vidva govorita med sabo?” sem presenečeno vprašala. “Morala sva… Ravno zaradi te novice.” Pokimala sem. Če se je dalo do doma nisem spregovorila niti ene besede. Medtem, ko je parkirala sem zagledala še en avto na našem dvorišču. “Kdo je to?” sem prestrašeno vrpašala. Od dogodka lanskega leta nemaram socialnih stikov in na sploh novih ljudi ter stvari. “Boš izvedela. V minutki.”

0
0

Shelly nadaljuj, res dobro pišeš… Oziroma ne, odlično pišeš! Tvoj stil pisanja in zgodba sta enkratna, škoda bi bilo, da bi odnehala, ker ljudje preprosto ne dajejo mnenj o zgodbah. Trudila se bom slediti tvoji zgodbi ampak se že v naprej opravičujem, če bodo moji komentarji redki, ker nimam ravno veliko prostega časa.
Don’t give up.

0
0

Hvala vama Beauty in Art3mis 🙂

0
0

Bom poskusila danes objaviti nov del ampak ne vem ce mi bo uspelo. Ce ne pa jutri.

0
0

Super fantasticna UAU zgodba! Prosim hitro pisi naprej!

0
0

Daljuj

0
0

Nujno nadaljuj in res sem vesela, da nadaljuješ s pisanjem, ker je to moja daleč naj naj naj najljubša zgodba.

0
0

Ful dobr pišeš! Prosim nadaljuj!

0
0

Prosim ne odnehaj s pisanjem! Ker me bo kap zadela, če ne izvem kaj bo Liviji povedala njena mama! In res noro dobro zgodba! Čim prej napiši nadaljevanje!!!

0
0

Hvala, da nadaljuješ in plis ne še enkrat odnehat, ker pišeš SUPER zgodbo!!!

0
0

Hvala vam! Neveste kok mi vaša mnenja pomenijo 🙂

0
0

Ti si legenda!

0
0

Tvoja zgodba mi je zelo všeč, ker tako dobro opisuješ stvari in si res zelo nadarjeno in vem da si zaradi komentarjov nesrečna, ampak ne pozabi, da si, ker piseš zate, da bi bilo všeč tebi in ne oziraj se na hejterje. 🙂

0
0

Tvoja zgodba mi je zelo všeč, ker tako dobro opisuješ stvari in si res zelo nadarjeno in vem da si zaradi komentarjov nesrečna, ampak ne pozabi, da si, ker piseš zate, da bi bilo všeč tebi in ne oziraj se na hejterje. 🙂

Prikazujem 13 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*