0
0

Živijo vsi!
Verjetno ste opazili zgodbo z naslovom Lucy Brown 017. No, tisti ki ne veste. Z Dragon Girl piševa skupaj. In To je nadaljevanje od tiste, ki jo je ona objavila včeraj, in edino kar se spremeni je to, da njena je skozi Lucyine oči, moja pa skozi Tisine. In da ne bo pomote. To je nadaljevanje,torej naslednji dan. Sedaj pa kar k zgodbi
—————————————————————————-
”Gospodična Tisa! V šolo moraš.Limuzina te že čaka,” se je zaslišalo na hodniku. Skočila sem iz postelje, si oblekla kavbojke in srajco. Hotela sem pohiteti, saj je Lucy včeraj umrl njen maček in sem ji želela biti v podporo. In čeprav se je zdelo vse temno je bil tisti dan piknik. Stekla sem v dnevno in pograbila jabolko. Tako ali tako nisem bila lačna. Ko sem opravila vse jutranje stvari, sem odhitela skozi vrata. Stekla sem po dovozu do limuzine, ki se je bleščala v prelepem se soncu. Skočila sem notri. Moj šofer Jani je že čakal. ”Do osnovne šole Dublin, hvala” sem rekla malo glasneje. Limuzina me je peljala in peljala, dokler nisem prišla pred šolo. Na robu pločnika je sedela Lucy. Bila je žalostna in zaprta vase. Skočila sem iz limuzine in stekla proti njej. Videla sem, da se ji je narisal rahel nasmešek na obrazu, ko sem pritekla proti njej. Objela sem jo in jo vprašala, če dogovor za piknik popoldne še drži. Odvrnila mi je: ”Seveda da drži. Teta Lauren me vedno spravi v dobro voljo. Mogoče bol lahko vsaj malo pozabila na Peggy.” Odšli sva v razred. Komaj sem čakala konec pouka. 10,9,8 … sem odštevala sekunde do konca. 7,6,5,4,3,2,1 tin tidin tiditiditidin. Konec pouka. Z Lucy sva stekli po pločniku do bližnje kavarne, kjer naj bi pričakali teto. Čakali sva in čakali. Navsezadnje sem pri vratih zagledala gospo, oblečeno v krilo do tli z oprijeto majico in velikim klobukom. Izza klobuka so ji štrleli sivi lasje. To je bila definitivno teta. V rokah je imela veliko košaro za piknik, izza pokrova košare pa je kukal del karirastega prta. Očitno se je dan za piknik začel. Pristopila je k nama. ”Sta pripravljeni punci?” Pokimali sva. Počasi smo odšle do limuzine, s katero se je pripeljala teta. Peljala nas je do vznožja griča. Na travnik v bližini smo pogrnile prt. Usedle smo se gor in se začele pogovarjati.
Lauren: In punci, kako gre v šoli?
Tisa: Dobro teta.
Lauren: Kaj pa ti Lucy?
Lucy: V šoli gre dobro.
Lucy je pogledala dol. Imela je žalosten izraz. Spomnila se je na Peggy. Ampak ko sem ravno hotela nekaj reči je teti zazvonila ura. Lucy in jaz sva se zazrle vanjo. ”Teta? Od kdaj ti uporabljaš take naprave?” Teta je bila v zadregi. ”Mislim da je že čas da izvesta.” Pritisnila je gumb na uri in nek ženski glas je začel govoriti.
Lauren 016, rabimo vas v kontrolni sobi. Pridite čim hitreje.
Še bolj sva se zazrli. Misli so se mi križale in imela sem različne zamisli in mnenja o tem. Kaj je to? Policija, CIA? Kaj se gre moja teta. Pospravile smo stvari in teta je stopila k skali pri vznožju hriba. Roko je položila nanjo in rekla je: ” Dajmo punci, hitro skozi.” Takrat sem imela samo eno misel: Zakaj hoče da se zabijeva v skalo? Ampak Lucy se je opogumila in stopila skozi. Ko sem videla, da je izginila, sem stekla za njo. Znašli smo se v nekakšni temni sobi. Za mano se je prikazala teta. Pri strani je bila tipkovnica. Bila je takšna kot tista, ki jo imamo na telefonih za PIN. Teta je nekaj vtipkala in vrata so se odprla. Vstopili smo v čisto drugačno sobo. ”Dobrodošli v svet vohunov,” je rekla teta v čisto drugačni opravi. Sploh nisem videla, kdaj se je preoblekla. Tam je bilo veliko sob. ”Poglejta. To bo vajina nova šola. Na levi so učilnice. Na desni so pa preizkuševalnice aparatov, laboratoriji, trening dvorana ipd.” Najine oči so bile široko odprte. ”Mama, oče???” sva v en glas rekli z Lucy. Najini starši so bili v stekleni sobi da desni.” Zahihitali sva se. Bili so oblečeni v smešne oprave in Lucyn oče je bil prisesan na neko veliko ploščo. Teta naju je odpeljala do konca hodnika, kjer so bila visoka vrata, nad njimi pa napis: AGENTKA X. Babica naju je potegnila proč od vrat in rekla:” Poslušajta dekleti. To je soba agentke X. To je glavna oseba tukaj. Z njo se bosta dogovorili glede šolanja, ki se začne jutri.” Lucy je iznenada pogledala v Lauren: ”Šolanje? Jutri? Kaj pa stara šola? Najini prijatelji?” Zgrabila jo je jeza. Ni hotela izgubiti še šole. ”Teta, nama daš minutko?” sem vprašala. Prikimala je in se odmaknila v sobo z najinimi starši.
T: Lucy, kaj je narobe. Mar ni to razburljivo. Lahko bi se šolali v pravi šoli za vohune. Skakali, plesali, vohunili, delali bi vse kar bi lahko.
L: Kaj pa najina stara šola? OŠ Dublin? Kaj pa Lori, Angelika, fantje? Celotno klapo bi odrezali.
T: Lucy, saj bi jih obiskovali v prostem času
L: Prav, ampak če mi ne bo všeč greva. Prav?
Prikimala sem in poklicala Lauren. Odprle smo vrata. Za mizo je sedela visoka ženska, rekla bi 178 cm. Imela je rjave, dolge skodrane lase, visoke pete in uniformo. Samo sedela je tam. Šele ko smo prišle bližje, nas je opazila. ”Lauren, dobro da ste prišli. Kdo sta ti dve?” Lauren naju je pogledala in odgovorila: ” To sta Lucy in Tisa. Hčerki agentov in preizkuševalcev priseskov.” Agentka se je zazrla vame, nato pa še v Lucy. ”To sta torej deklici, o katerih se govori. Deklici, ki sta obiskovali navadno šolo, kljub temu, da bi lahko bile vohunke že od malih nog. Dobro. Tu imata vajina urnika. Jutri začneta.” Podala nama je dva gumba. Vsaka je vzela enega. ”Pritisnita in se vama bo odprl plan in vse, kar morata vedeti. Poleg tega morata izpolniti nekaj papirjev.” Kliknila je na gumb na mizi in na njej so se pojavili 4 papirji. Vzeli sva jih. ”Sedaj pa pojdita. Pozno je že. Jutri pridita s starši. Priporočam vama da se odpravita spati zgodaj. ” Obrnili sva se in odšli proti vratom. Starši so naju pričakali pred vrati. Odpeljali smo se domov. Niti opazila nisem da je bila že 8 ura zvečer. Gumb sem spravila v škatlico in odšla spati. Zaspala sem že čez nekaj minut.

0
0

Vedela sem, da se na vaju ne morem zanesti………………. Da nebi napisali tako kreativne in napete zgodbe!! 🙂

0
0

Meni se zdi precej dobro, vendar se vse zgodi tako naenkrat in zaradi tega je zgodba bolj taka neresnična če razumeš kaj hočem reči. Aja in si razmišljala o dvogovoru?

0
0

OMG. Vidi sploh ne moreta verjet kak ful sem happy prav zdaj.
Zjutraj sem na Disneyu gledala K.C. Undercower in mi je bilo ful všeč.
Ta zgodba je ful podobna seriji. Ful mi je všeč da lahko sedaj še berem o tem.

0
0

Kitty, dvogovor je, ampak v drugačni obliki

0
0

Super! 🙂

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*