0
0

Spet me je zbudila glasna Sophina budilka, ki je zvonila, zvonila ter zvonila. Skočila sem iz postelje in jo ugasnila. Lucy ni bilo. Začela sem buditi Sophie. ”Sophie, zbudi se!” Mahnila me je. To je očitno njen refleks. ”Oprosti,” mi je rekla ko je končno ugotovila kje je. Na steni je začel utripati rdeč gumb, ki ga nisem nikoli opazila. ”Pritisni ga,” je rekla Sophie, ko se je usedla. Pritisnila sem ga in robotski glas Agentke x je začel govoriti. ”Nekaj časa smo že skupaj in mislimo, da morate opravljati tudi prave vohunske predmete. Prišlo bo do rahlih sprememb v vaših urnikih. Nove urnike si lahko pogledate z klikom na vaše gumbe. Hvala.” Kliknila sem na gumb. Novi predmeti so zamenjali stare.
PONEDELJEK: 1. Vohunsko računalništvo 2. Šport 3. Pripomočki vohunov 4. IQ Testiranje 5. Prosto 6. Borilne veščine

TOREK: 1-Simulacija vohunjenja 2. IQ Testiranje 3. VR (Vohunsko računalništvo) 4- Testiranje telovadnice 5-Šport

SREDA: 1- Vohunsko računalništvo 2-Fizični preizkusi 3-Simulacija vohunjenja 4-Borilne veščine 5-Sledenje 6-Krinka

ČETRTEK: 1-Šport, 2-Fizični preizkus, 3-IQ Test 4- Testiranje telovadnice 5-Krinka, 6. Sledenje

PETEK: 1-Prosto. 2-Borilne veščine, 3-Pripomočki vohunov, 4-Simulacija vohunjenja, 5-Fizični preizkus, 6-Sledenje

Res me je presenetil vikend. Še bolj pa to, da sem imela drugačen urnik kot Sophie. Imela sem Testiranje telovadnice, ko je ona imela prosto. Takrat sem šele opazila Lucy. Prišla je iz stranišča v novi obleki. ”Punci, poglejta omari.” Pogledali sva v najini omari. Notri je bilo poleg teh par oblek, ki smo jih lahko nosili po pouku, polno oblek. In ne navadnih temveč oprijetih. Takih kot jih imajo vohuni. Moja je bila črna, Lucyina Modra in Sophiina je bila Temno zelena. Na moji je bil še pas, na njunih pa ne. Oblekla sem se v to črno obleko z pasom. ”Zajtrk?” sem vprašala, ko sem si nadela jakno, ki se mi je odlično prilegala. Prikimali sta in tako smo odhitele naravnost do jedilnice. Z svojo hrano sem se usedla zraven ostalih. ”Waw, kako ste dobre,” sta rekla dvojčka v en glas. Zahvalile smo se jim. Hitro sem jedla, da ne bi zamudila pouka. Res me je zanimalo, kaj vse bo še prinesel dan.Prvo uro smo imeli simulacijo vohunjenja. Učitelj nam je podelil razmere in mi smo morali vohuniti za drugim učencem in obratno. Tokrat smo morali vohuniti za nekom, ki je hotel ukrasti državne dokumente. (Samo pretvarjal se je) Kasneje so nam še testirali IQ, kar je potekalo kot nekakšen celourni test. Tako vedo, kdo ima dovolj visok IQ za v akcijo. Potem je spet sledilo zbiranj podatkov na računalnikih. Naučili smo se, kako na kamerah izvesti prepoznavo obraza.Kar sem res nestrpno pričakovala je bila četrta šolska ura. Poslovila sem se od prijateljic in stekla v telovadnico. Tam je bil nek fant z učiteljem športa, gospodom Koncutom. ”Tisa, končno si prišla. To je Miha. Učenec z oranžno značko. Verjetno ga ne poznaš, saj imate ločen pouk.” Pogledala sem proti temu dečku. Tudi on je imel nekakšno oblačilo za vohune. ”Me veseli, sem Tisa.” Pokimal je. ”Torej, verjetno sta opazila da so vajini urniki drugačni?” je rekel gospod Koncut. Prikimala sva.

Gospod Koncut: Saj to bo enako kot vajina prosta ura, samo da bosta počela, kar drugi ne bodo. Vidita vajine pasove?”

Prikimala sem.
Gospod Koncut: Na njih imata gumb za nevidnost, gumb za elektro priseske, pripomoček za plezanje in še veliko več. Oba sta pokazala potencial tukaj, zato sem predlaga agentki X, da bi vama spremenila urnik. Je to vredu?
Tisa: Meni je prav ampak moja mama je bila zadnjič zelo huda. Ste ji povedali za spremembo?
G. Koncut: Ne, in tudi ne bo izvedela. Misli, da se družita in da si pomagata pri projektu.
Miha: Meni je prav. Tudi moji se bojijo zame.

Gospod Koncut je kliknil na gumb in pred nama je v trenutku stal poligon. Takega kot sem jaz naredila samo, da je bil dopolnjen. Imel je brvi, drogove… ”Sodelovati morata in priti do tja gor,” je rekel učitelj in pokazal na oddaljen del telovadnice. Kot nekakšna stopnica sredi nič.
”In da ne bosta rekla, da sem neprijazen, vama povem, da si lahko iz mize levo izbereta katerikoli dodatni pripomoček vohuna, ki ga lahko kasneje tudi obdržita.” Stopila sem do mize. Miha je bil tik za menoj.

Miha: Kaj boš izbrala?
Tisa: Nevem, toliko vsega je. Pa sploh ne vem, zakaj se uprablja.”
Miha: Jaz pa vem nekaj malega. Ti bom pokazal, če bom znal.
Tisa: Te bom.

Pokazala sem na umetne nohte na modelu roke.

Miha: To so nohti za pisanje. Z njimi lahko preusmeri karkoli, brez zaslona in tipkovnice. Samo roke daj takole.

Moje roke je postavil skozi lutko in tiste črne nohte z zanimivim vzorcem sem imela že na roki. On si je izbral nekakšen svinčnik.

Miha: Greva?
Tisa: Narediva že to.
Stekla sem proti poligonu in se odtrinila na prvi kvadrant, ki se je dvigal in spuščal. Miha je začel drugje. Bila sva si nasproti. Morala sva iti enega višje, ampak bil je samo eden, ki se je gibal levo desno. In Miha je tisti trenutek že odskočil. Pristal je na premikajoči se stvarci. Ko pa sem se odrinila jaz nisem pristala, saj mi je spodrsnilo. Padala sem, ko sem se spomnila na trening. Pogledala sem na pas. Preden sem pritisnila gumb za prisesek, je Miha potegnil svoj svinčnik. Pritisnil je na gumb in pome je šviznila kot nekakšna roka.

Miha: Previdnejša moraš biti.
Prikimala sem. Šla sva naprej. Morala sva mimo gredi. Ampak ne tako, da bi hodila po njej. Moral sva uporabiti priseske.
Namreč z nogami sva opletala v zraku. Mihu je prisesek popustil, zato sem skoila za njim. Z svojimi nohti sem preusmerila premikanje ene od plošč, tako, da sem se ujela nanjo. To je sicer bolelo, ampak padec ni bil tako velik, kot če bi padla na tla. Miha je bil živ in zdrav.

Tisa: Tudi ti moraš biti bolj previden. Sedaj pa pojdiva tja gor.

Preusmerila sem to letečo ploščo, da naju je odpeljala do stebra, po katerem sva se povzpela. Prišla sva na vrh, ko je zvonilo.

Koncut: Pritisnita gumb na svoji levi na pasu, sedaj.
Učitelj je zaprl poligon in z Mihom sva padla. Ampak pritisnila sva gumb ter varno pristala. In kaj je bila naslednja ura? Telovadba. Lucy in Sophie nista vedeli, kje sem, ker jima nisem povedala kje imam uro, samo da jo imam. Po kratkem urjenju, ki je bilo prelahko, smo se z Sophie in Lucy šle preobleč. Oblekla sem kavbojke in srajco, ter si lase počesala v čop. Bila sem pripravljena za obiskanje svojih prijateljev, ko se je na vratih prikazal Miha. ”Tisa, imaš moment?” je rekel. Prišel je bližje in rekel:”Nujno morava delati na tistem projektu, pridi čez 10 minut.” Obrnil se je in odšel.

Lucy: Kdo je ta fant, ga poznamo?
Sophie: Ravno besede si mi vzela iz jezika.
Tisa: To je Miha, pomaga mi pri nekem dodatnem projektu, ki ga delam. In bi lahko mogoče jaz šla delati, vidve pa v mesto?
Lucy: Smola, pa tako sem se veselila, da gremo skupaj. Ampak saj lahko gremo jutri.
Tisa: Pojdita danes in pozdravita prijatelje. Mi bosta jutri pri zajtrku povedali, kako je bilo, prav?

Prikimali sta in kmalu zapustili sobo. Svoje nohte sem še imela gor, samo preobleči sem se šla. Stekla sem k telovadnici. Tam je bil Miha.

Tisa: Tukaj sem.
Miha: Končno.
Koncut: Mislil sem, da bi mogoče malo izpilil to padanje. Si želiš postati uspešnejša in delati včasih tudi po urah?
Tisa: Ja, seveda. Ampak saj to ne bo pogosto mar ne. Tudi jaz imam prijateljice.
Koncut: Obljubim, da bom naslednjič v naprej povedal če pride do kakšnih sprememb. In ker mislim, da morata obvladati pripomočke, sem vama prinesel še nekaj, kar bi vama ustrezalo.

Koncut mi je podal škornje, Mihu pa tudi. Moji so mi segali do kolen, njegovi pa niso bili ravno škornji. Bile so superge.

Tisa: Hvala za novo obutev.
Koncut: Tisa, to ni le obutev za navadne ljudi. To je super čevelj. Ostali učenci bodo zjutraj dobili navadne, vidva pa imata možnost urjenja. Ti čevlji ki jih bosta sedaj obula so super nedrsljivi, vzdržni, moderni. Sedaj pa vama dam prava pripomočka. Vajini zapestnici.

Dal nama je čisto navadni zapestnici z črnim diamantom. Ampak tisto ni bil diamant ampak gumb.

Koncut: To je GPS, skenirna naprava, fotoaparat, telefon… Sem bosta tudi dobivala sporočila med treningom, ki jih bosta morala prebrat v najmanj dobrih pogojih. Sedaj pa bi vaju prosil, da se preobujeta in začneta z tistim, kar smo delali prej. Ponavljajta dokler vama ne uspe brezhibno.
To sva delala do večera. Bila sem izmučena. Ko sem prišla v sobo prijateljic še ni bilo. Samo zleknila sem se v posteljo in zaspala.

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*