0
0

Sončni žarki so obsijali jutro in Sopheina glasna budilka je spet glasno pela. Spremenila si je melodijo. Skočila sem po konci in pustila budilko zvoniti. Obula sem svoje nove škornje in svoje nohte, prirdila sem si tudi pas z opcijami. Urnik je bil sledeč:
1. VR
2. Fizični preizkusi
3. Simulacija vohunjenja
4. Borilne veščine
5. Sledenje
6. Krinka.

In če mene vprašate med predmeti ni toliko razlike. Med sabo so si podobni in pri vseh moraš biti dovolj pameten. Odšla sem do jedilnice. Videla sem Miha za oranžno mizo. Pogovarjal se je z kolegi. Stopila sem do naše mize in začela jesti. Tam sem bila med prvimi. Kmalu sta se nam pridružili tudi Lucy in Sophie. Malo prej sem odšla in nekako sem srečala Miha na hodniku.
M: Oj Tisa, novi čevlji ha?
T: Hej, ja, tudi tvoji.
M: In kako si?
T: Dobro, veselim se jutrišnjga treninga.
M: Lepo. Pazi da ne boš spet padla.
T: Ja …..

Prekinil me je klasični zvonec, ki prekine odmor in naznani začetek pouka. Stekla sem do učilnice računalništva. Pouk se je začel. Ponavljali smo snov prejšnje ure. Praktično smo se pri vseh urah urili kako vohuniti, kako izbrati pravo krinko in v kakšnem primeru, kako uporabljati možgane ipd. Po pouku smo želele iti s puncami ven, ampak Lucy je izginila. Rekla je, da ima dodatni pouk. S Sophie sva se šle preobleč v sobo. Svoje škornje sem pustila gor in svoje nohte tudi. Samo oblekla sem domača oblačila. Z Sophie sva se odločili odpraviti ven. Šle sva malo peš po vznožju hriba, dokler nisva zagledali nekega moškega, ki je neki mladi dami ukradel torbico. ”Hej!!!” sem zakričala. Stekla sem proti njemu. Na srečo smo bili dobro naurjeni in smo imeli večjo vzdržljivost. In v novih škornjih ni bilo težko teči. Sem pa videla, da se je Sophie oddaljila, ker ji je nagajala obutev. Zaklicala mi je, da naj ne delam tega, ampak bila sem odločna. Tekla sem za njim do velike ravnine. Vzela sem mu torbico. ”To ni tvoje,” sem mu rekla. Porinil me je, ampak torbice sem se oprijela, kot se prisesek oprime za podlago. Tepel me je, ampak sem mu uspela pobegniti. Bil je precej zadihan, jaz pa sem bila samo v bolečinah. Vrnila sem se do tistega dekleta in ji vrnila torbico. Potem pa me je oblila bolečina v predelu pljuč. Zgrudila sem se po tleh. Zbudila sem se v modri sobi na šoli. Videla sem jo že. Na ogledu. Bila je šolska ambulanta in bolnišnica. ”Oh T, si vredu?” je pritekla moja mama in me objela. Takrat sem ugotovila, da imam obvezo na rebrih. ”Nikoli več ne naredi kaj takega,” je še dodala. V sobo je prišel tudi Miha. Mamo sem prosila, da zapusti prostor. ”Hej Tisa, kako si?” je vprašal. ”Dobro,” sem mu rekla potiho, saj je bilo moje telo brez energije.
M: S kom bom pa sedaj treniral? Kdo bo padal in koga bom lovil in ga reševal?
T: Saj bom dobro. Le udarec je in mislim, da bom kmalu bolje.
M: Mislim, da ti še niso povedali. Rebro imaš zlomljeno.
T: Ne, kaj bo z mano? Ne?
M: Ne skrbi, v dobrih treh dneh boš okrevala. Tukaj imamo tašna zdravila, da se celiš hitreje.
T: Hvala bogu.

V sobo je prišel učitelj telovadbe. ”Tisa, Tisa, Tisa. Morala bi biti previdnejša. Odločil sem se, da bom za te 3 dni onemogočil trening tako tebi kot Mihu, da boš lahko okrevala.” Prikimala sem.

Tam sem ležala in dobila ogromno obiskov. Lucy, Alex, Cho, starši … Dan je bil že proti koncu, zato sem kar tam zaspala.
—————————————————————————-
Prosim vas, komentirajte, ker Lucy Brown 017 dobiva ogromno komentarjev, moja pa nič. Zakaj tako?

0
0

Vse izveš iz mojega imena

  • I don't like every story, but I like this odgovoril/a 2 dneva nazaj
0
0

Tenx. Pa hval da bereš

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*