0
0

Zbudila sem se na petek zjutraj. Še vedno v ambulanti. Ampak nekaj je bilo drugače. Vsa bolečina je izginila. V prostoru je bila Lucy. Ždela je nad mano in videti je bila zelo utrujena in imela je ogromne podočnjake. ”Lucy, naspati se moraš. Ne kar tako hoditi okoli,” Ona pa je zelo utrujeno in počasi odgovorila: ”Vso noč sem premišljevala o temu, kako nas bodo poslali za zločincem.” Lucy, pojdi se odpočiti. Imaš celotno prvo uro prosto.” In nič ni odgovorila, saj sem jo pogledala z ostrim pogledom. Odšla je. V sobo je ustopila medicinska sestra in bila je presenečena nad tem, da me ni nič bolelo in dejala je, da če želim lahko grem. In ker sem bila naveličana postelje sem zgrabila svoje škornje in se šla preobleč. Potem pa sem se napotila v telovadnico. Na poti sem srečala Miha.
M: Tisa? Kam pa ti? Mar ne bi mogla biti v postelji?
T: Očitno se hitro celim. In prosto uro mislim izkoristiti za trening.
M: Počakaj. Znebil se bom prijateljev in lahko trenirava skupaj.

Prikimala sem in se napotila naravnost v prostor. Gospod Koncut je bil presenečen nad mojo vrnitvijo. ”Gospod Koncut. Pripravljena sem na trening. Lahko?” sem rekla z visokim adrenalinom.
GK: Tisa. Si prepričana?
T: Ja, in še Miha pride.
GK: Potem pa pridi za menoj.

Odšla sva do njegove pisarne. Na mizi je pritisnil gumb in odprl se je predal. Notri so bili raznorazni pripomočki. Oči so se zapičile v leče. ”Za kaj se jih uporablja,” sem ga vprašala. Svoje nohte sem imela še vedno na sebi in nihče ni opazil. ”To so leče. Z njimi lahko rešiš enačbo hitreje kot rečem ZDAJ. ” Od kar nekje se je pokazal Miha.

M: Evo, jaz sem ready za trening.
GK: Ti pripomočki so za vaju. Zaslužita si jih.
T: Vsi?
GK: Upam da si rada delita.
M: Dajta nama 3 minute.
GK: Dobro, grem pripravit prostor.
M: No Tisa, kaj praviš, da bi ti vzela ženske pripomočke, jaz pa moške?
T: Dobro.

Pograbila sem prstan, dva uhana, zapestnico, lak za nohte, uro, sončna očala (zatemnjena), torbico, obesek za ključe in ključ. Ne en ključ ampak dva. Miha je vzel še eno uro, nekakšno moško tobro, zapestnico, umeten tatto ipd. Stekla sva do gospoda Koncuta.

GK: Aplavz. Tukaj sta naša vohuna. (Zelo se je zasmejal)
T: Za kaj vsi ti pripomočki?
M: Tudi mene zanima.
GK: Kar nekaj kriminalcev je zbežalo in mislim, da ima nekaj učencev možnosti, da jih ujame. Vidva nosita velik potencial. Dali vaju bomo na enega od primerov.
T: Enega? Koliko pa jih je?
GK: 2, zaenkrat
M: Delala bova skupaj? Zakon.
T: In kdo bo na drugem primeru.
GK: Lucy in Alex ter še eno dekle.

Z Mihom sva se spogledala. Miha je poznal Alexa, jaz pa Lucy. In najhuje je to, da nisva skupaj v ekipi.

GK: Sedaj pa na trening. Organiziral sem, da vama ne bo treba na 2 uro. Tako bosta lahko trenirala. Pa še pokazati vama moram nekaj. Začela sva na težjjem poligonu z roboti. Nisem še začela uporabljati svojih novih pripomočkov, tudi Miha ne. Skakala sva in zdelo se mi je, da sva boljša. ”Zbranost!!!!” je kričal učitelj. Skakala sva mimo ovir, telovadnica je imela tudi simulacijo 3d, kot učilnica za Simulacijo vohunjenja. To je bilo zakon. Lahko sva vadila in celo pretvarjala sva se, da se morava boriti eden proti drugemu. Delala sva na sodelovanju.Celo zanalašč sva padala in sva se mogla reševati. ”Dovolj! Pritisnita vajine gumbe in pridita dol,” je rekel Koncut. Skočila sem in že sem bila na tleh.

GK: Preden je konec imamo še 20 minut. Nekaj vama moram pokazati.

Šli smo v zadnji del šole, kamor imajo vstop samo nekateri učitelji. Imela sva ključa. En je bil za odpreti vrata. Prišla sva v majhno sobico, z dvema stoloma in računalniki. In tam je bila omara, v kateri je bila lutka dekleta in fanta z uniformo.

GK: Tole je vajin zbirni center in tole je Katy.

Pritisnil je nek zelen gumb in prikazala se je glava, ki je govorila.

K: Zdravo! Sem Katy. Vajina elektronska pomočnica.

Nato je spet pritisnil gumb in glava je izginila. Pritisnil je moder gumb. (Gumb zraven) Odprli sta se dve loputi.

GK: Položita pripomočke, katerih ne rabita tukaj. Tisti ki niso očitni so lahko pri vama.

To sva naredila, nato pa naju je gospod Koncut zapustil.

M: Waw, kako razburljivo.
T: Ja, torej to je najino. Za kaj so pa drugi ključi?
M: Ne vem, ampak mislim da Katy ve.
T: Dobra ideja

Pritisnila sem gumb.

K: Kako vama lahko pomagam?
T: Rabila bi informacijo. Imava namreč dva ključa. En je za odpreti to sobano, kaj pa drugi?
K: To je za vajini prevozni sredstvi. Saj imata rada motorje mar ne?
M: Ja, seveda.
T: Da, samo starši mi ne dovolijo voziti.
K: Poglejta.

Odprla se je loputa in prikazala sta se dva motorja. Ampak potem se je spet zaprla.

K: Sedaj pa pojdita. Pozna bosta na vajino uro.
T: Hvala Katy.
M: Hvala Katy.

Zapustila sva prostor. Šla sva v učilnico za naslednjo uro, ki je bila Pripomočki vohunov. Veliko so nam jih pokazali, s tem, da sva nekatere z Mihom še imela. Nalednja ura je bila simulacija vohunjenja, kjer se je Lucy res odrezala. Meni je šlo tudi dobro. Nato pa je prišel fizični preizkus. Preplezati smo morali steno. Moji čevlji so mi omogočili boljše monosti in po 5 minutah mi je uspelo. Spodbujala sem ostale in naposled so le prišli čez steno. Nato pa je bila ura sledenja, kar smo delali na terenu. Zdelo se mi je čudno, ker je Lucy spet izginila. Sophie je odšla malo naokoli, jaz pa sem se zatekla v najin zbirni center. Ker mi je bilo dolgčas sem se pogovarjala s Katy.

K: Tisa! Kako si?
T: Dobro, samo Lucy in jaz se vedno manj druživa.
K: Pa saj imaš pa Miha.
T: Tudi njega ni nikoli tukaj.
K: Pa saj je vedno s tabo. Kaj pa govoriš?
T: Ja, ampak z njim ni enako.
K: Sem le elektronska naprava, ampak sem opazila, da ti je všeč.
T: Ne nisem.
K: Meni lahko poveš. Saj ne bom nikomur izdala. Lahko tudi izbrišeš zgodovino pogovora če želiš.
T: Samo tako prijazen je in vedno me podpira.
K: In kaj mu boš povedala?
T: Preveč je tvegano. Kaj če ne bo hotel biti moj partner pri treningu?
K: Ne spoznam se na človeka, ampak saj bi ti bilo lažje, če bi mu povedala mar ne?
T: Nevem.

Malo sem se sprehajala po sobi. Šla sem v ozadje, kjer so bili motorji. Katy je naenkrat zaprla loputo.
T: Katy, ujeta sem.
K: Sedaj boš videla, da si tudi ti njemu všeč. Bodi tiho.

Slišala sem, da je nekdo vstopil v sobo.
M: Zdravo Katy.
K: Pozdravljen Miha!
M: Mogoče veš kje je Tisa? Veš čas je nekje.
K: Pa saj je svobodna punca. Lahko počne kar hoče.
M: Že ampak zadnjič je pristala v ambulanti.
K: Te skrbi zanjo?
M: No ja……
K: Si mar zaljubljen?
M: Čakaj, čakaj. Pa kaj so tudi računalniki tako direktni.
K: Če ti tako praviš
M: Oprosti. No, ja. Všeč mi je. Pa kaj. Njej je gotovo všeč kakšen Alex ali pa kateri od dvojčkov. Saj ne moram biti pravi.
K: Lahko si. Zakaj ji ne poveš?
M: Ne vem kako. Uf je že toliko ura. Boljše da grem iskat Tiso.
K: Lepo se imej.

Zapustil je prostor in Katy mi je odprla.
T: Kaj ti je? Pa zakaj si me zaprla?
K: Da boš izvedela resnico.

Tudi jaz sem odšla. In ko se je zvečerilo, sem ven opazovat zvezde. Bilo je tako lepo, dokler ni prišla Lucy.

L: Tisa, kje si ti cel dan?
T: Tu pa tam.
L: Zakaj nisi v ambulanti. Veš kako nas je skrbelo?
T: Koga vas?
L: Nek Miha je spraševal po tebi, pa tvoji starši.
T: Starši naj vedo, da smo v dobrih rokah, Mihu pa tudi ni treba skrbeti.
L: Saj mi ne zameriš ne? Rada bi šla k Sophie. Je pa tam Miha, če dobro vidim.

Pogledala sem v levo in moje leče so osvetlile in preučile postavo, ki se je gibala proti meni. Bil je Miha. Lucy je odšla.

M: Tisa tukaj si. Kako me je skrbelo.
T: Saj sem le gledala zvezde.
M: Res so lepe mar ne.

Ulegla sem se in opazovala zvezde. Postalo mi je neprijetno, zato sem se odločila, da grem in se še malo ogovarjam s Katy. Ko sem prišla v sobo, me je tam presenetil Miha. ”Tisa,” je rekel in me poljubil. Obrnila sem se in se usedla na stol. ”Katy, sem ti rekel, da ne bo vžgalo,” je rekel in se obrnil. Moj glas je bil pripravljen nekaj reči ampak ni mogel. Spanec me je premagal in zaspala sem kar na svojem stolu

0
0

Super je. Edino ne razumem kdo je Katy.?

0
0

Candy. Katy je nek glas, naprava, i jima pomaga. Tehnologija, ki so jo ppoimenovali tako

0
0

Aha, zdaj razumem

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*