0
0

Hej, tukaj je moj nov del. Prejšnji teden ni bilo objave, saj se mi je pokvaril računalnik in sem imela gužvo v šoli.

Nisem mogla več ostati v tej šoli, ne potem ko sem to slišala. Prvo uro sem imela na urniku ekologijo nekdanjih rastlinskih vrst. Ta predmet je učil nek robot, ki je imel globok moški glas. Posebnost na njem je bila, da je imel angleški naglas. Robot je od zunaj izgledal, kot nekakšna pločevina, najdena na odpadu in zopet sestavljena skupaj. Iz materialov na smetišču so že pred ogromno leti začeli izdelovati robote, saj niso vedeli, kaj bi naredili s smetmi. Če tega ne bi naredili, bi po mojem naš planet zdaj bil neki velik kup smeti. Ker na našem planetu sploh ni veliko prostora, smeti zelo posebno obravnavamo. Doma imamo koše, v katere čez teden mečemo smeti. Enkrat na teden pride smetarski lebdilnik in mi mu oddamo smeti, ki jih imamo. Smeti potem odpelje v kupolo, kjer jih ogromno ljudi preiskuje in ločuje. Vse organske smeti odnesejo v rastlinski laboratorij, kjer jih naložijo v ogromno posodo, v kateri je ves čas toplota. Tako te smeti ležijo okoli en teden, potem pa jih dajo iz posode in v njih položijo semena rastlin, ki jih še imamo in tako potem iz njih izrastejo sadeži iz katerih potem delajo tablete, kot so zelena, oranžna, rdeča, modra in rumena. Plastiko ponovno predelajo, kovino pa porabijo za izdelovanje robotov.
Med razmišljanjem sem se domislila, kako bi lahko pobegnila iz tega razreda. Medtem ko je učitelj gledal sošolčev zvezek, sem po tiho zapustila učilnico. Ustavila sem se šele, ko sem prišla na hodnik, kjer sme končno zadihala. Nisem verjela, da bo uspelo. Robot bo slej ko prej videl, da sem odšla in bo sprožil alarm, da me bo prišla ravnateljica iskat. Nisem imela veliko časa, zato sem se mogla hitro podvizat. Odšla sem do omarice, kjer sem hranila svoje stvari, iz nje vzela prenosni telefon iphone109 in poklicala svojo mamo, ki je bila doma. Rekla sem, da se ne počutim dobro in da jo prosim, da čim prej pride pome. Iz svoje beležke sem iztrgala nekakšen list, narejen delno iz plastike, delno iz kovine in s praskalnikom napisala sporočilo za ravnateljico, saj sem vedela, da bo čez nekaj minut prišla sem. V sporočilu je pisalo, da sem odšla, saj se nisem počutila dobro. Zraven sem še napisala svoje ime in priimek.
Odpravila sem se na streho, kjer me je že čakala mama. Vstopila sem v lebdilnik in se še ozrla nazaj proti svoji šoli, šoli za elitne učence, cona 19. v Komornem planetu ne obstajajo mesta, obstajajo samo cone, ki pa jih je okoli 50. Mi živimo v Nekdanjem New York-u, ki so ga obnovili potem ko je bil uničen, saj je skoraj vse prebivalce pokopala neka bolezen, ki se je zelo hitro širila. Zaradi mrzlic je pravilo, da se morajo vsi prebivalci vsako leto cepiti s posebnim cepivom. Tako ti v telo vbrizgajo mutiran imunski sistem, ki je odporen na vsake okužbe, ki bi te lahko prizadele. Mrzlic si vlada ne more privoščiti, saj bi tako lahko človeštvo izumrlo.
Mama me je vprašala, če se počutim v redu in odgovorila sem, da se, a potem so besede kar letele iz mene in povedala sem ji vse o današnjem dnevu. Po vsem tem sem jo vprašala, kaj si misli o tem. Rekla je, da bomo to premostili skupaj, kot družina in bomo upali na najboljše. V najslabšem primeru, bom vseeno ostali skupaj in to je najpomembnejše.

0
0

Meni je ful dobr!
Dj nadaljevat

0
0

Ohh, super zgodba! Všeč mi je, da se dogaja v prihodnosti.

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*