-1
0

Omelas z mojimi besedami zveni kot mesto v pravljici, davno tega, za sedmimi gorami, pred davnimi časi. Morda bi bilo najbolje, če bi si to predstavljali kot svoje ponudbe, ob predpostavki, da se bo to zgodilo, zagotovo me morem ustreči vsem. Na primer, kaj pa tehnologija? Mislim, da niso imeli avtomobilov in da nad mestom ni bilo helikopterjev, to lahko ugotovimo iz dejstva, da so bili prebivalci Omelasa srečni. Sreča temelji na pravični diskriminaciji tega, kar je potrebno, kar ni niti potrebno niti uničujoče in kaj je uničujoče. Vendar pa v srednji kategoriji – od nepotrebnega, toda neuničujočega, udobnega, razkošnega, izkustvenega, itd. – lahko bi imeli centralno ogrevanje, podzemne vlake. pralni stroji in vse vrste čudovitih naprav, katerih še niso izumili, plavajoče svetlobne vire, močna moč, zdravilo za prehlad. Ali pa ne bi imeli ničesar od tega: ni pomembno. Kakor želiš.
Mislim, da so ljudje z bližnjih mest, nekaj dni pred festivalom, prihajali v Omelas n zelo hitrih vlakih in na dvonivojskih tramvajih in da je železniška postaja najlepša stavba v mestu, lepša celo od veličastnega trga. Celo vlak imajo, se mi zdi, da nekateri še vedno mislite vse dobro o mestu Omelas. Nasmehi, zvonovi, parade, konji, bleh. Če lahko pa dodajte še svetnike. Če bi svetniki pomagali, ne oklevajte. Ne smemo pa imeti templjev, iz katerih izhajajo lepe duhovite svečenice, že na pol v ekstazi, ki so se pripravljene ponuditi komurkoli, moškemu ali ženski, ljubincu ali tujcu, s komer bi se združila v globoki božanski krvi, čeprav je bila to moja prva ideja. Ampak res bi bilo bolje, da v Omelasu ne bi imeli templjev, vsaj ne takih z osebjem. Religija da, duhovnikov raje ne bi imeli. Zagotovo bi se lahko sprehajali po ulicah in se ponujali kot božanski priboljški za lakoto potrebnih in za okuse mesa. Naj se pridružijo procesijam. Naj tamburin zaigra nad brezdeljem in naj gong razglaša slavo te človeške žeje. Pa še to, naj bodo potomci teh čudovitih obredov ljubljeni.
Vem pa, da v mestu Omelas ni bilo nobene krivde. Ampak kaj tako mesto še potrebuje? Sprva sem mislil, da niso imeli drog, a to je vprašljivo. Za tiste, ki jim je všeč po mestu veje vonj drooza, ki prinaša lahkotnost in briljantnost uma in okončin, po nekaj urah pa sanjsko doživetje in čudovite vizije, skrajne skrivnosti vesolja, pa tudi vznemirjenje zadovoljstva izven vsega prepričanja. Za bolj skromne okuse mislim, da bi moralo biti pivo. Kaj drugega, kaj drugega spada v radostno mesto? Občutek zmage, zagotovo tudi praznovanje poguma. Ampak, ker lahko živimo brez duhovnikov, pa dajmo še brez vojakov. Veselje ob uspešnem zakolu ni prava vrsta veselja, nas ne zadosti, je strašno in nepomembno. Neskončno in velikodušno zadovoljstvo, veličastnih zmag ni čutiti proti nekemu zunanjemu sovražniku, temveč v občestvu z najboljšimi in najlepšimi. V dušah vseh ljudi povsod in v sijaju svetovnega poletja; to je tisto, kar poživi srca ljudi Omelasa, in zmaga, ki jo praznujejo, je zmaga življenja. Menim, da ni veliko ljudi, ki bi potrebovali drooz.
Večina procesij je že prispela do zelenega polja. Iz rdečih in modrih šotorov se vije vonj po raznih priboljških. Obrazi majhnih otrok so lepljivi od hrane, v starčevi sivi bradi se je zapletlo nekaj drobtin okusnega peciva. Mladi so se povzpeli na konje in so se začeli zbirati pri startni črti. Starejša gospa, majhna, debela in z velikim nasmehom na obrazu, deli rože s svoje košare in visoki mladeniči nosijo cvetje v svojih sijajnih laseh. Devet ali desetletni otrok sedi na robu polja. Sam, igra na leseno piščal. Ljudje se pred njim ustavijo in se smehljajo a ne spregovorijo z njim, saj ta nikoli ne prekine pesmi. Nikoli jih ne vidi, saj so njegove temne oči zatopljene v globoko, sladko, čarobno melodijo.
Konča in počasi spusti roko, s katero drži piščal.
Kot da bi bila ta tišina znak, začnejo nenadoma igrati trobente. Njihov zvok ob paviljonih blizu štartne črte je zavladal množici. Konji so bili nemirni na svojih tankih nogah. Mladi pa so jih mirili ter šepetali: ‘Tiho, tiho, moja lepote, moje upanje…’. Kmalu se postavijo v linijo pred štartno črto. Množica ob dirkališču je kot trava in cvetje v vetru. Začel se je poletni festival.
Ali verjamete? Ali vam je praznovanje všeč, mesto, radost? Ne? Naj vam opišem še nekaj.
V kleti pod neko lepo javno stavbo v mestu Omelas, ali pa v kleti neke prostorne zasebne hiše je prostor. Ima ena zaklenjena vrata in nima oken. Nekaj svetlobe se skozi razpoke v ploščah pribije v klet. Nekaj metel stoji v kotu sobe, te pa oddajajo napačne vonjave. Tla so umazana, nekoliko vlažna na otip, običajna umazanija. Prostor je dolg približno tri metre in širok dva metra, kot shramba za metle ali pa orodjarna. V sobi sedi otrok. Lahko bi bil fant ali dekle. Izgleda kot da ima le šest let a je v resnici star skoraj deset let.

0
0

Res res mi je vsec tvoj prevod. Res dobre besede najdes da se izrazis tako poeticno. To knjigo sem iskala v knjiznici ker me je zaradi tebe res pritegnila a je niso imeli tako da te prosim da hitro pises da jo lahko vsaj tako preberem 🙂 super sii <3

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*