0
0

V kleti pod neko lepo javno stavbo v mestu Omelas, ali pa v kleti neke prostorne zasebne hiše je prostor. Ima ena zaklenjena vrata in nima oken. Nekaj svetlobe se skozi razpoke v ploščah pribije v klet. Nekaj metel stoji v kotu sobe, te pa oddajajo napačne vonjave. Tla so umazana, nekoliko vlažna na otip, običajna umazanija. Prostor je dolg približno tri metre in širok dva metra, kot shramba za metle ali pa orodjarna. V sobi sedi otrok. Lahko bi bil fant ali dekle. Izgleda kot da ima le šest let a je v resnici star skoraj deset let. Otrok je zaostal v razvoju. Morda se je rodil pomankljiv ali pa je tak postal zaradi strahu, podhranjenosti in zanemarjanjem. Brska po nosu in se z nohti na rokah občasno do krvi spraska, saj sedi v kotu sobe, ki je najbolj oddaljen od metel. Boji se metel. Zdijo se mu grozne. Zatiska svoje oči vendar še vedno ve, da stojijo tam. In vrata so zaklenjena in nihče ne bo prišel. Vrata so vedno zaklenjena in nihče nikoli ne pride. Razen včasih, ampak otrok ne razume časa in ve ve kako pogosto. Včasih vrata grozno zaškripajo in se odprejo in ena ali več oseb stoji tam. Med njimi so taki, ki otroka zbrcajo, da bi ustal. Drugi pa se mu nikoli ne približajo, le zrejo vanj s preplašenimi očmi polnimi gnusa. Skodelica za hrano in vrček z vodo se napolnita, vrata se zaprejo in oči izginejo. Ljudje, ki pridejo nikoli nič ne rečejo, toda otrok včasih spregovori, saj se še spomni maminega glasu in sončnih dni pred življenjem v kleti. ‘Dober bom!’ govori. ‘Prosim spustite me ven!’ a ljudje nikoli ne odgovorijo. Otrok je včasih ponoči kričal za pomoč in pogosto je jokal, zdaj pa komaj kdaj zastoka ‘eh-haa, eh-ha’, govori pa manj in manj pogosto. Otrok je tako droben, da na njegovih nogah ni skoraj nič mesa. Živi le na polovici skodelice koruznih kosmičev in maščobe na dan. Gol je. Njegova stegna so prekrita z ranami in umazanijo v kateri nenehno sedi.
Vi vedo, da je tam, vsi ljudje v Omelasu. Nekateri so ga prišli, da vidijo, drugi so zadovoljni s tem, da vedo, da je tam. Vsi vedo, da mora biti tam. Nekateri razumejo zakaj je tam, spet drugi ne. Ampak vsi razumejo, da so njihova sreča, lepota njihovega mesta, nežnost njihovih prijateljstev, zdravje njihovih otrok, modrost njihovih učenjakov, spretnost njihovih ustvarjalcev, celo njihova obilna žetev; ta ljubezniva nebesa so v celoti odvisne od gnusobne bede tega otroka.
Otrokom to dejstvo razlagajo, ko so trari tam od osem do dvanajst let, kadarkoli se staršem zdi, da so to sposobni razumeti. Večina tistih, ki prihajajo k otroku, so mladi, a včasih pridejo tudi odrasli, da ga ponovno vidijo. Ne glede na to, kako dobro jim je bilo pojasnjeno, zakaj mora biti otrok tam, so ti mlado obiskovalci vedno šokirani in zmedeni. Čutijo gnus, katerega v svojem srečnem življenju niso pričakovali. Čutijo jezo in ogorčenje kljub vsem pojasnilom. Otroku bi radi pomagali. Ampak ničesar ne morejo storiti. Če bi otrok živel pod sončnimi žarki, če bi ga očistili in hranili in ga tolažili, to bi bilo res dobro; Če pa bi to storili, bi še ob tisti uri vse blaginje in lepote užitka mesta Omelas izginile in mesto bi bilo uničeno. To so pogoji. Ali bi zamenjali vso dobroto in milost vsakega življenja v Omelasu za eno samo izboljšanje? Bi izročili srečo tisočih za srečo ene same osebe? Zato svojo krivdo zapirajo med temne stene.
Pogoji so strogi in nepremostljivi. Otrok ne sme slišati niti ene same dobre besede.
—————————————————————————————————————————————————————————————————————————————Hvala za vse vzpodbudne komentarje, zgodbe bo kmalu konec, če sem prav preštela, so do konca še trije malo daljši odstavki. Kako se vam zdi do zdaj?
Kaj si mislite o mestu? O pogojih za srečo prebivalcev Omelasa? Mene so močno pretresli, ko sem prvič poslušala audioknjigo.

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*