0
0

Z zvenom zvončkov, ob gugalnicah, je v obmorsko mesto Omelas prispel poletni festival. Čolni v pristanišču so se ponašali s svojimi raznobarvnimi zastavami. Proesije so potekale preko ulic, med hišami z rdečimi strehami, pobarvanimi zidovi, med bogatimi vrtovi in pod drevoredi, preko velikih parkov in mimo javnih zgradb. Nekatere med njimi so bile mirne: starejši v dolgih, težkih oblekah, v popolni sivini, ugledni delavci in tihe, srečne ženske, ki so v naročjih nosile svoje otroke in se na poti pogovarjale z drugimi mamami. Po nekaterih ulicah pa je bila glasba živahnejša, mešal se je zvok gongov in tamburinov in ljudje so plesali, procesija je bil ples. Otroci so se lovili v središču te množice, njihovi glasovi pa so se dvigali v nebo nad melodijo in petje.
Vse procesije so potekale proti severnemu delu mesta, kjer je bilo veliko barje imenovano zeleno polje, fantje in dekleta z majhnimi rokami, so pred tekmo skrbeli za svoje konje. Konji niso nosili nikakršne opreme. Njihove grive so bile prepletene s srebrom, zlatom in zeleno. Rezgetali so, ter se hvalili drug drugemu. Bili so zelo navdušeni, konj je bila edina žival, ki je naše obrede vzela tudi za svoje. Daleč proti severu in zahodu, so se nad mestom Omelas dvigovale gore in obkrožale zaliv. Jutranji zrak je bil tako čist, da je sneg, ki je še vedno predstavljal krono osemnajsterih vrhov, sijal kot belo-zlati ogenj v soju prvih sončnih žarkov. Ravno prav je bilo vetrovno, da so zastavice, ki so označevale dirkalno progo, občasno zaplapolale. V tišini prostranih travnikov je bilo mogoče slišati glasbo, katero je veter prenašal preko mestnih ulic, kako se oddaljuje, približuje. Radosten odmev sladkosti življenja v zraku je kdaj pa kdaj prišel na plan, nato pa se razbil v veličastnih zvokih zvonov.
Sreča? Kako naj človek opiše srečo? Kako opisati prebivalce mesta Omelas?
Kljub temu, da so bili srečni, še zdaleč niso bili preprosti. Ampak ljudje le še poredko omenjamo besede sreče. Vsi nasmehi so postali arhaični Glede na tak opis, se ponavadi pojavljajo določene predpostavke. Glede na tak opis, ponavadi gledamo na kralja, ki je postavljen na čudovitega žrebca in obkrožen s plemenitimi vitezi ali morda v zlatem leglu, ki ga nosijo veliki, močni sužnji. Ampak kralja ni bilo. Niso uporabljali mečev in niso si lastili sužnjev. Niso bili barbari. Ne poznam pravil in zakonov njihove družbe a predvidevam, da so bili ti zelo redki. Tako kot so preživeli brez monarhije in suženjstva, so živeli tudi brez borz, oglaševanja, tajne policije in bomb.
Vendar ponavljam, da to niso bili preprosti ljudje čeprav niso bili plemeniti divjaki ali navadni utopijci. Niso bili manj zapleteni od nas. Težava je v tem, da imamo slabe navade, ki spodbujajo da razmišljamo o sreči kot o nečem neumnim. Le bolečina je intelektualna, edino zlo je zanimivo. To je izdaja umetnika: zavrnitev priznanja banalnosti zla in strašne dolgočasne bolečine. Če jih ne morete lizati, se jim pridružite. Če boli, ponovi. Ampak da priznamo obup, pomeni, da zavržemo užitek, objem nasilja je, da izgubi vse ostalo. Skoraj smo izgubili nadzor, ne moremo več opisati srečnega človeka, niti praznovati veselja.
Kako naj ti povem o ljudeh v Omelasu? Niso bili naivni in srečni otroci, čeprav so bili njihovi otroci v resnici srečni. Bili so zreli, inteligentni, strastni odrasli, katerih življenje ni bilo bedno. O čudež! A vendar si želim, da bi lahko bolje opisal. Želim te prepričati.
Omelas z mojimi besedami zveni kot mesto v pravljici, davno tega, za sedmimi gorami, pred davnimi časi. Morda bi bilo najbolje, če bi si to predstavljali kot svoje ponudbe, ob predpostavki, da se bo to zgodilo, zagotovo me morem ustreči vsem. Na primer, kaj pa tehnologija?
…Ali verjamete? Ali se vam zdi festival dober, kakšno se vam zdi mesto, radost? Ne? Pa naj vam opišem še nekaj… Klet
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Ta zgodba ni moja! Zgodba ima v originalu naslov The Ones Who Walk Away from Omelas in je del zbirke kratkih zgodb The Wind’s Twelve Quarters, katero je napisala Ursula Le Guin. Zgodbo o Omelasu sem poslušala včeraj zvečer in me je tako prevzela, pretresla in prizadela, da sem si rekla, to zgodbo bi moralo poznati več ljudi. Še posebej menim, da se lahko otroci in mladi iz nje veliko naučimo. Tako upam, da boste ostali z mano, da to zgodbo skupaj preberemo do konca. Po tem, pa bi rada odprla razpravo o zgodbi na klepetalnici.
Trudim se, da bi lahko celoten prevod objavila že do naslednjega vikenda. Datoteka, katero uporabljam za prevajanje ima sedem A4 strani, kar ne bi smel biti prevelik zalogaj.
Da še enkrat poudarim to dejstvo: na nikakršen način si ne lastim avtorskih pravic, te pripadajo izključno Ursuli Lu Guin.

  • Art3mis
    Ursula Le Guin*
0
0

Zanimivo, da si se odločila prevest to zgodbo, meni ne bi uspelo, ker sem zelo slaba pri angleščini.

0
0

Ohhhh…ti tok obvladaš!! Kok si dobra da si uspela to prevest, pa še zgodba je super!!! Nadaljuj prosim!

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*