1
0

Hej! Upam, da niste pozabili, da tole obstaja 😛 žal sem čisto pozabila objaviti prolog, ampak zdaj je tu!

PROLOG
Ostro kovinsko bodalo je odložil na pult. »Treba ga bo dodobra obrusiti, Tom. Ko sem jih danes lovil, se mi je zvalil po strmini navzdol in se po skalah dobro obtolkel. Srečo sem imel, da sem ga sploh našel,« je rekel in Tom mu je le prikimal. »Do jutri bo gotov, ne skrbi Melion,« mu je odgovoril orožar, a možak je že stopil iz majhne lesene koče, kjer se je brusilo in obdelovalo orožje za lov. Poravnal si je ognjene lase, ki so pri čelu postajali rahlo rdeče barve in s sebe s težavo spravil težak oklep narejen iz naravnih materialov. Hudo so ga bolele mišice v nadlahteh, čutil je, kako postaja iz dneva v dan bolj star in siv.
Odpravil se je po gozdni poti navzgor, kjer je bilo manjše taborišče na drevesih. Listi so se lepili na njegove blatne usnjene škornje in lahko je vohal smrad svojega potu. Končno je prispel do kopališča, kakor so mu pravili. Slednje je bilo sestavljeno le iz velikih sodov vode in manjših soban, ki so bile podobne kabinam. Njihove stene so predstavljala drug na drugega naložena drva. Ta so ljudem zagotavljala vsaj nekaj zasebnosti
Slekel se je do golega in jesenski hlad je v trenutku prevzel njegovo telo. Voda ga je še bolj ohladila in počutil se je veliko bolj sveže. Tekočina s katero se je splakoval, je v rjavih potokih od umazanije njegovega telesa tekla po gozdnih tleh, kapljice pa so zmočile tudi skrbno razporejena drva. Zmočil je svoje lase in nekaj vode iz vedra tudi popil, saj je bila ta za njegovo izsušeno telo nepogrešljiva. Poleg tega je na samem še opravil, kar je moral s svojimi intimnimi deli, občutek užitka je bil v takem življenju namreč neprecenljiv.
Oblekel se je nazaj v oblačila, ki so se takrat že nekoliko razdišala. Odpravil se je do najbližjega drevesa in splezal po lestvi. Ko se je pojavil v sila majhnem prostoru, hišici na drevesu, v kateri ni bilo nič drugega kot skupek odej in plišasta igrača ter nekaj zmečkanih oblačil, ga je majhna postavica objela okoli nog. Njeni čokoladno rjavi lasje so se spuščali preko njenega hrbta, oblečena pa je bila v bledo modro obleko, ki ji je segala do kolen.
»Ata, videla sem pošast!« je rekla s tihim in prestrašenim glasom. Glavo je nagnila navzgor in njene ogromne modre oči niso izražale nič drugega kot radovednost. Imela je izjemno dolg in tanek vrat, zato se je marsikdo vprašal, kako lahko tako tanek vrat na sebi drži nadpovprečno veliko otroško glavo.
»Kje je pošast, Lunia?«
»Pod odejo, ata!«
Možak se je navidezno stresel, da bi punčka mislila, da je strah tudi njega. »Veš kaj, Lunia?« jo je vprašal, »premagala bova to pošast!«
»Ampak kako, ata? Pošast je zelo močna. Kremplje ima, velike in ostre. Tudi njeni zobje niso nič manj veliki. Njeno telo je črno sive barve in na koži ima ogromne gnojne ture,« je povedala Lunia.
»Lunia, mi znaš povedati tudi kako velika je ta pošast?« Punčka je skočila v zrak in živahno vzkliknila: »Kot ta hiša! Velika je kot hiša! Ali kot slon! Ali kot kiklop!«
Moški se je zasmejal in Lunii rekel, naj se pomakne v kot in naj gleda le v steno. Zabičal ji je, da se ne sme obračati. Da se bo znebil pošasti, je rekel. Lunia se je obrnila, kakor ji je naročil, možak pa se je spravil na delo. Spuščal je glasne, nečloveške glasove, kot bi se zares boril s pošastjo, a Lunia se ni ob njih niti zdrznila. Ubogala je svojega očeta in zrla strogo v steno. Šele po dolgih petih minutah navideznega bojevanja je končno spregovoril.
»Tako, Lunia. Pošast je pregnana. Lahko pogledaš pod odejo, ničesar ni tam.«
Deklica je pristopila do večkrat zakrpane, stare in pomečkane odeje, ki je bila hudo potrebna pranja. Prijela jo je za rob in jo počasi privzdignila, saj se je v strahu še vedno nekoliko obotavljala. Pod njo ni bilo ničesar drugega kot lesen pod hišice.
»Ata, pregnal si zver! Kako pogumen si. Tudi jaz bi bila rada tako pogumna.« Deklica je žalostno pogledala v tla. Vedela je, da če se bo bala takšne pošasti, ne bo nikoli lovka, tako kot oče. Poleg tega se s pošastmi pod odejo nikoli ni znala spopasti sama, vedno jih je premagal oče.
Melion ji je privzdignil brado, da ga je pogledala v oči. »Ne skrbi ljubica. Nekoč boš tako pogumna kot jaz, če ne še bolj. Lovila boš bitja Trindwallskega gozda in jim zavila vrat, brez milosti. Toda brez spanja ne boš mogla nikoli zrasti in postati dovolj močna.« Prijel je malo telesce in ga nežno postavil na kup odej. »Ampak ne bi še rada zaspala,« je ugovarjala Lunia.
»Spanec je zelo pomemben. V njem doživiš marsikaj, se krepiš, sanjaš in dozorevaš,« ji je odgovoril oče. Sam je bil zaspan mnogo bolj kot njegova hčer in vedel je, da preden ne bo zaspala, ne bo imel miru. Deklica je bila vedno polna energije in njenih radostnim in živahnim pripovedim ter vprašanjem ni bilo konca.
»Lahko le eno pesem ata? Mojo najljubšo? Prosim?« Melion je zavzdihnil. Hčerki je rad ustregel, a zavedal se je, da svoje najljubše pesmi niti ni razumela. Začel je peti po lastni melodiji in zapete besede so se kmalu povezale v prekrasne rime.
»Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;
preziral smrad njegov sem, nisem v prahu ril
s koleni, z ragljo laskavih besed,
ne lic v smehljaj koval, ne na vse grlo vpil
kot tujih ust odmev; krivičen bi mi bil,
kdor bi me k takim štel; med njimi sem živel,
a tujec sem jim bil: v mrtvaški sem zavil
se prt njim tujih misli; in bi še živel,
da ni razum od lastnih misli otopel.
Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;
a naj bo viteško slovo! Verujem v to,
da so – čeprav jih nisem našel v teku let –
obljube, ki držé, in upi, ki ne mro,
in čednosti usmiljene, ki nam ne tko
pogubnih zank, da tu in tam srce
še čuti, ko se bližnjemu solzo oko,
da so stvari, ki skoraj so to, kar se zdé,
da sreča ni le sen, in ne dobrota le ime.«

*Pesem: Slovo (Romanje Grofiča Harolda – Lord Byron)

0
0

http://www.pil.si/pisalnica/zgodba/trindwall-forest-prolog ne išči pozornosti in novih bralcev na tak način

0
0

Se globoko opravičujem. Tega ne bi nikoli storila, sploh pa bi lahko TUDI TI presodila, da gre za napako. Enostavno pozabila sem, da sem tu že objavila prolog. ZGODBO OBJAVLJAM NA TREH RAZLIČNIH KONCIH, zato tudi jaz lahko kdaj naredim NAPAKO.
Navsezadnje sem tudi jaz SAMO ČLOVEK.

0
0

Ooooooo, to je najboljša zgodba na svetu! Na igrah tudi berem 😀 super je!

0
0

ja itak, ne moremo samo priznati, da smo nekaj naredili narobe zraven je treba tudi izpostaviti TVOJE nerazgledane BRALCE, ki po izkušnjah, ki jih imajo s tabo ali drugimi pisatelji približno vejo/mislijo kako se obnašajo. Nočem začeti prepira draga moja enostavno bom priznala, da sem se zmotila nebi smela obsojati popolnega tujca, ki je po vrhu še anonimen vsem bi morala verjeti, da so popolni, prijazni in nesebični tudi, če mogoče izpade kot, da želijo več pozornosti na svojih delih. Morala bi spoštovati tvoj trud in željo po tem, da bi bila uspešna v majhnem krogu te spletne strani, morala bi predvidevati, da bom na koncu jaz tista, ki izpadem zlobno, ker opozarjam na napake in sebičnost človeštva! Tako PokvarjenPuding, ti si tista pametna nesebična, prijazna oseba jaz pa presojam prehitro in sem kaznovana, ker ne zaupam nekomu, ki mi je neznan in skriva svojo identiteto (saj jo tudi jaz, ampak ne zahtevam, da mi nekdo zaupa). Zmagala si, če ti je to v veselje.

0
0

Jaz se strinjam s tabo si že objavla.
Vem, da tako majhna podpora kot je moje ne koristi ravno, vendar te podpiram. Čisto prav imaš.

0
0

Si že objavla:

Nikakor nočem izpasti kot najpametnejša in najvplivnejša. Ker si me napadla sem se tako tudi odzvala nazaj. Ne bom enostavno pogoltnila zadeve, saj je tudi ti ne bi, kajne? Ne zamerim ti, ker si se opravičila, čeprav na neroden način, a vseeno. Zgolj branila sem se, kot ti braniš sebe.

0
0

Všeč mi je, imaš čudovit občutek za pisanje in izjemen prostor, like. Čim prej spet objavi 🙂

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*