0
0

2. POGLAVJE
Jutro je. Sonce si je skozi okno, kakor velikanska luč. Sobota je. Prva misel, ki sem jo imela v glavi, ko sem se zbudila je bila, da ta dan ne bo mil tako lep kot izgleda na prvi pogled. Nekaj sem navlekla nase in se po tiho splazila iz hiše, saj sem predvidevala, da starši in bratec še spijo. Zunaj me je čakal angel Asat. Asat je z mano sodeloval pri vseh neumnostmi in me je vedno znal nasmejat. Skupaj sva šla v gozd, tam je bilo po navadi največ miru.
Hodila sva po gozdu. Jesenski listi so nežno se plavali v zraku in se na zadnje znašli pod mojimi nogami. Asat je tiho rekel ”Lepo, kaj ne?”. Prikimala sem. Res je bilo lepo. Prišla sva do jase in se tam ustavila. Usedla sva se pod drevo, ki je bilo na sredini jase. Nekaj časa je bilo vse mirno, a po približno 15 minutah so na jaso prišli osnovnošolci in imeli tam predavanja, zato sva se raje pobrala.
Doma sem se usedla za pisalno mizo in začela risati, Asat pa je stal za mano in me opazoval. Čez nekaj časa so se zbudili starši in Asat je kakor duh izginil. Mama je prišla v mojo sobo in začela pogovor.

M: mami J: jaz
M: Dobro jutro, ljubica.
J: Dober dan.
M: No, saj ni toliko ura. (je rekla malo užaljeno)
J: Ja, je.
M: Izgleda, da ni pravi čas za pogovor, a morava se pogovoriti.
J: O čem pa?
M: Saj veš.
J: Ne, ne vem. (sem se delala neumno)
M: O selitvi.
J: O tem se nočem pogovarjati.
M: Tja kamor se bomo preselili…
J: Se boste preselili. Jaz se ne bom selila.
M: Zakaj se nočeš seliti?

Kako naj ji povem, da me je strah, da ne bom več videla angelov, če se bomo preselili.

J: Tukaj mi je všeč. (sem rekla po kratkem molku)
M: Oh, ljubica.

Je še rekla in odšla iz sobe. Ta dan postaja vse slabši, tako kot se predvidevala.
——————————
Kako se vam zdi? Upam, da vam je všeč. <3 <3 <3

0
0

Zanimivo.

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*